Najučinkovitejša terapija je sožitje
Slovenija | Nataša Ličen
Vsako obdobje življenja je treba spoštovati, čas rojstva, mladost, čas odraščanja, dobo polnega ustvarjanja in tudi, ko moči začnejo pešati. Na to so številne družbe zahodnega sveta pozabile, žal se pretirano veljavo daje le mladosti. Za družbe, ki se držijo tradicionalnih vrednot, med katerimi je tudi spoštovanje starejših, njihove onemoglosti, popuščanja, pogosto rečemo, da so preživete ali zastarele. Kako se motimo, je v avgustovski oddaji Za sožitje dejal dr. Jože Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Vrednote so, se ne spreminjajo, tako kot se v fizičnem svetu ne spreminjajo zakoni narave. Na primer težnost, če se preveč nagnemo čez ograjo, pademo, tako je bilo in vedno bo. Zakon težnosti se ne spreminja. Prav tako je v socialnem in psihičnem življenju, kar Evropa zadnjih sto let, morda dvesto, ne upošteva. So zakonitosti, ki so trdne, med njimi spoštovanje življenja, sožitja. Ljudje smo ne samo individuum, ampak moramo biti tudi skupaj.
Avtomobili so se močno razvili, kaj pa domovi za stare ljudi, zakaj smo z njihovim razvojem obstali na mestu?
Dr. Jože Ramovš: »Zadnjih trideset, štirideset let je bil Dom za stare v modi, spomnimo se umetno ustvarjene panike čakalnih vrst. Žal se Domovi niso razvijali in prilagajali, kot so se v številnih drugih državah. Pri nas so v razvoju ostali na mestu. Kje so vzroki, žal odgovora na to nimam. Pri skrbi za starejše je treba združiti zdravstvo in socialo. To je osnova za dobro oskrbo starih ljudi. Žal so v Sloveniji kmalu po osamosvojitvi ti dve področji razdvojili. Če ni celote, so stroški previsoki in to je naša realnost.«
Vsak tisoči pri nas potrebuje Dom za stare ljudi, če bi deloval sistem dobre oskrbe, bi bila številka drugačna
Dr. Jože Ramovš: »Kjer so šli s sodobnimi programi za oskrbo starejših zelo naprej, tam trikrat manj ljudi kot pri nas, potrebuje prostor v Domu in tamkajšnjo oskrbo. Zakaj ljudje odhajajo v Domove, zaradi obnemoglosti, demence, ker njihovi svojci ne zmorejo skrbeti zanje, so pa tudi primeri, ko se posamezniki sami, čeprav so še vitalni in bi lahko skrbeli zase, odločijo za življenje v Domu. Ne glede na razlog, so selitve na starost za človeka čustveno, fizično huda stvar, med težjimi koraki v življenju. Mnogi doživljajo hud stres. Prav tako je odločitev težka za svojce, ki se soočajo s težkimi občutji, s tihimi očitki krivde recimo. Mnogi potem ne zmorejo normalnega odnosa, ne vedo, kako naj v času obiskov pristopijo, kaj naj se pogovarjajo in podobno. Številni opustijo redne stike s svojci v Domu in vozel se začne zapletati. Selitev na starost je kot bi izruvali staro drevo z globokimi koreninami. Zahtevno in tvegano. Zato je nujno, da se o selitvi podučimo, dobimo čim več informacij. Čim bolj poznamo Dom in način življenja v njem, lažje sodelujemo z njim. Tako stanovalci, kot njihovi svojci.«
