Resnica o Afriki in tam živečih nomadskih ljudstvih v pogovoru z Ddr. Miro Delavec Touhami

Svet | 20.08.2015, 15:39 Nataša Ličen

Zaradi možnosti terorističnih napadov razmere na severu Afrike niso varne. Potovanja v določene predele Egipta, zlasti na širše območje mest Kairo in Aleksandrija, v mesta v delti Nila in mesta ob Sueškem prekopu (Suez, Ismailia, Port Said), na celotno območje polotoka Sinaj z izjemo letovišč ter obmejna področja z Libijo, Sudanom in Izraelom, so odsvetovana. Kakšne so trenutno razmere na severu Afrike, smo vprašali ddr. Miro Delavec Touhami, Slovenko, ki od blizu pozna življenje in razmere tam živečih prebivalcev. Z njimi se je najprej srečevala kot raziskovalka, zadnja leta pa je njeno srce tesneje povezano z nomadskim ljudstvom iz Sahare, Tuaregi. Ddr. Miro Delavec Touhami smo pred nekaj leti že gostili v našem etru, znova pa smo jo povabili k pogovoru, ker se je ravnokar vrnila s severa Afrike in je iz prve roke opisala trenutne razmere in stiske tamkajšnjih ljudi. Gostili smo jo prav na svetovni dan humanitarnih dejavnosti, ko se spominjamo plemenitih delavcev, ki širijo dobro med ljudmi na konfliktnih področij in v deželah revščine.

Resnica o Afriki je največkrat zelo izkrivljeno in zavajajoče predstavljena

Ddr. Miro Delavec Touhami: »Za humanitarno pot sem se odločila, ker klasičnim humanitarnim organizacijam, kot je recimo Unicef, ne zaupam. Ne strinjam se z njihovim načinom dela, videla sem, kako teče, zato sem začela sama zbirati pomoč in jim jo dostavljati. To ne jemljem kot žrtev, ampak kot klic, ki ga čutim v sebi in zaradi ljubezni do soljudi. Zemlja afriških nomadskih ljudstev, tudi Tuaregov je trenutno bogata z zlatom, uranom in številno drugo rudo. Prihaja do hudega izkoriščanja s strani bogatih korporacij, zlasti evropskih, kitajskih, ameriških in tako naprej. Ogrožajo jih nevarno strupeni odpadki, odvrženi v puščavi, zaradi katerih ljudje zbolevajo, ker je zastrupljenih tudi veliko vodnih izvirov. Ne znajo si pomagati, nimajo zdravil, pač pa le svoje tradicionalne rastlinske pripravke. Nomadi so odvisni izključno od narave. V njihov prostor pa močno posega človek s svojo tehnologijo, spreminja se tudi podnebje, ki je prav tako posledica neodgovornega človekovega delovanja. Življenje nomadskih ljudstev je zelo težko. Poleg tega so pogosto označeni kot umazani, barbarski ljudje, kar sploh ni res. Njihova kultura temelji na spoštovanju, do narave in do vseh ljudi. Velik problem je tudi, ker jih arabski svet močno odriva na stran, zanje so to tretje razredni ljudje, brez pravic, brez dokumentov, nikjer niso evidentirani, nimajo osebnih dokumentov. Povezujemo jih s številnimi zmotami in krivičnimi oznakami. Moj način humanitarne pomoči je, da jim pomagam izključno z osnovnimi stvarmi, ki so vključene v njihov vsak dna. Na noben način pa jim ne spreminjam miselnosti, njihovega načina življenja in podobno.«

Na področju severne Afrike sem bila daleč naokoli edini človek iz Evrope

»V ta prostor je trenutno skoraj nemogoče vstopiti kot Evropejec, trenutno se tam odvija zapletena politika. Na tem področju se stikajo interesi različnih svetovnih velesil, gospodarskih, strateških in ekonomskih. Žal v medijih pogosto prihaja do posploševanja. Češ, da je arabski svet vsesplošni islamski fundamentalizem, kar ne drži. Namreč, terorizem nastaja tudi kot produkt delovanja zahodnih sil. Največje žrtve fundamentalizma so, ne pozabimo, prav muslimani na tem ozemlju. Zlasti ženske in otroci. Ženske pogosto zlorabljene, otroci odpeljani na vojaška urjenja. Razmere so izredno težke, ker se ljudje bojijo. Pogosto so teroristi plačani iz zahodnih korporacij, ki podpirajo tovrstno nasilje med ljudmi. Tu so tudi nasprotovanja med plemeni, svoj del pa dodajajo še nerazvita in nestabilna gospodarstva v teh državah. V Libiji, recimo, ki je bila v prejšnjem sistemu cvetoča država, trenutno vlada državljanska vojna, ki ji ni videti konca. Nemiri in nestabilnost sta o zlorabljena tudi za neka osebna obračunavanja, in vsak potem vzame pravico v svoje roke in deluje na svoj način. Najbolj tako trpijo prav prebivalci, ki že prej niso imeli nikakršnih pravic in jih imajo zdaj še manj. To je tako zapleten proces, v kombinaciji z Bližnjim vzhodom, s Sirijo in tako naprej, da bi potrebovali ure in ure za podrobnejšo razlago. Gibanje je zato na tem področju zelo težko, nevarno in skoraj nemogoče, ker si ves čas v nevarnosti. Puščava je postala poligon za vojaška urjenja, preigravanja. Z lastnimi očmi sem videla orožje, ki je grozno, in prihaja z ruskega in ameriškega sveta. Njihova skladišča orožja se v Afriki praznijo, da jih lahko potem zaradi gospodarskih interesov polnijo z novim. Kot mamo, ženo me je tega groza.«

Resnica o beguncih

»Na nek način razumem ljudi v Evropi, ki so v strahu pred migranti in razumem njihova stališča. Toda, ko se pred mojimi očmi zvrstijo vse te žalostne zgodbe preprostih in dobrih emigrantov, se spomnim njihovega argumenta, ko pravijo, da so naše blagostanje plačali oni. Če se postavimo v kožo teh ljudi, ko so jim ugrabili otroke, ubili bližnje, ki so izgubili vse, lažje razumemo njihove travme in stisko. Če res ne bi bilo nujno, ne bi zapuščali svoje zemlje. Beguncev bo čedalje več. Dokler Afrike ne bo mirna, bodo prihajali, ker so njihove domovine v vojnem stanju. Posamezniki pa seveda beg izkoristijo tudi za neprave namene. Toda večina med njimi je v smrtnem strahu za lastno življenje, in njim je treba pomagati in jih razumeti. Naš strah je strah pred neznanim, spoznajmo jih, njihovo kulturo, sprejmimo jih v svoje okolje, a obenem jim predstavimo tudi svojo kulturo, da se bodo asimilirali vanjo in bodo lažje sobivali z nami. Oboji bomo tako bogatejši.«

Hči puščave je prva knjiga o Tuaregih v slovenskem jeziku

Ddr. Mira Delavec Touhami že deset let ves svoj prosti čas namenja človekoljubnim potem, kjer pomaga revnim nomadskim prebivalcem na severu Afrike (v Libiji, Alžiriji, Maliju, Nigru, pa tudi v Siriji, Jemnu). Svojo pomoč zadnja leta intenzivno usmerja v Tuarege in njihovo kulturo ter opozarja na njihove stiske ter težave, zato so jo slednji simbolično izbrali za svojo ambasadorko v Evropi. Usoda je želela, da je pred leti, na eni izmed svojih humanitarnih odprav, spoznala moža. Skupaj pomagata revnim tuareškim nomadskim otrokom in ženskam, ki so zadnje čase povsem nemočni; prav tako želita zgraditi šolo, kjer bi se otroci lahko izobraževali in tako ohranili bogato tuareško kulturno dediščino, ki prehitro izginja, kot še mnogo ostalih kultur sveta, ker smo marsikje zaradi nebrzdanega potrošništva, želje peščice po prevladi in denarju, zavrgli svoje korenine. V tem je na preizkušnji že dolga desetletja tudi Evropa.

Več si preberite na spletnih straneh http://www.kdjt.si/si/o-nas/ddr-mira-delavec-touhami. Vabljeni pa tudi k poslušanju daljšega pogovora z ddr. Miro Delavec Touhami v Petkovem večeru, 28. avgusta, ob 21. uri.