Poletje je lahko dragoceni čas duhovnega prebujenja

Cerkev na Slovenskem | 09.07.2015, 09:47 Nataša Ličen

Družba v poletnem času gotovo diha drugače. Ljudje smo z mislimi drugje. Tudi klima, vročina in daljši dnevi naredijo svoje. To drugačno poletno razpoloženje gotovo med seboj bolj povezuje ljudi in nam daje priložnosti, da menjamo ritem in se obrnemo še bolj k duhovnemu. Programov za vse starostne skupine je res veliko. Vse to je poletje, ki spremeni za kratek čas naše tirnice. Pomembno je, da najdemo v njem čas za odnose, in za vsa tista veselja, za katera čez leto ni časa, ali pa jih zapostavimo. Poletje je gotovo čas tudi duhovnega prebujenja. Tako je v prvi julijski »Radijski katehezi« razmišljal jezuit, p. Silvo Šinkovec.

Nekatere plašijo trenutki, ko smo sami s seboj

P. Silvo Šinkovec: »Niso vsi tako dovzetni za poletne spremembe. Nekatere prazen prostor plaši. Se spominjam pripovedi profesorja, ki je dal učencem na razpolago nekaj časa in jih povabil, naj v tišini opazujejo naravo, poslušajo valove, gledajo nebo. Naj nekaj trenutkov preživijo sami s seboj. Duhovno prebujeni so se tega razveselili. Drugim pa je bila ta izkušnja neprijetna, ker niso vedeli, kaj bi s tišino in sami s seboj. Ko utihnemo, pridemo bolj v stik s seboj. Če imamo urejene stvari v svojem življenju, se tega razveselimo. Če pa težave odrivamo od sebe, pa se v trenutkih tišine oglasijo, pridejo na dan. Če se ne znamo sproti soočati s težavami in preizkušnjami, nas lahko trenutki nenadne zaustavitve, spravijo v precejšnjo stisko. Iz podzavesti lahko pridejo na dan stvari, ki smo jih potiskali vstran. Obrambni mehanizem nas v takšnih primerih sili k novim dejavnostim, samo, da ne bi slišali svojega notranjega glasu. Pobegnemo. Zato tudi imamo poleti toliko vseh mogočih dejavnosti, da lahko prosti čas napolnimo s čim drugim. Vprašanje je, kaj naredimo s takšnimi priložnostmi odmika od vsakdanjega. Nekateri morajo živeti ves čas v hrupu, v dogajanju ki se vije okrog njih. To so ropotuljice. Z nečim se zamotimo in odvrnemo pozornost od bistvenega v življenju. Preveč težko in preobremenjujoče se je soočati z realnostjo.«

Ropotuljice, tudi odrasli jih imamo

P. Silvo Šinkovec: »Tako, kot otrok potrebuje ropotuljico, ko se joče, da mu z njo odvrnemo pozornost od njegovih potreb, bolečin, tudi odrasli potrebujemo svoje ropotuljice. Zaposlijo nas, preusmerijo pozornost. Včasih je to dobro, koristno, saj ni vedno čas za soočanje s težkimi stvarmi. Včasih jih je treba tudi odriniti, naj počakajo na pravi trenutek, ko bomo pripravljeni na globlji uvid. Le, da poskrbimo, da ta trenutek res pride. Ne smemo težav ves čas odrivati od sebe, enkrat jih moramo sprejeti in se soočati z negotovostjo, ki jo prinašajo in rešiti zaplete. Ustaviti se, se poslušati in razrešiti, začutiti sebe, slišati svoje razmišljanje. Življenje zaradi novih spoznanj, dobi novo obzorje. To je spreobrnjenje, nov način gledanja.«

Vabimo k poslušanju celotnega pogovora v oddaji »Radijska kateheza« z jezuitom p. Silvom Šinkovcem. Morda vas bo spodbudil k drugačnemu doživljanju poletnega dopusta.