Begunska pot Toneta Oblaka

| 16.07.2015, 07:46 Matjaž Merljak

Na nedavnem Taboru Slovencev po svetu je svojo pot v begunstvo predstavil tudi Tone Oblak. Njegovi družini so grozili s smrtjo, dva brata so neusmiljeno mučili. Iz spomina na preživeto in iz hvaležnosti, se Tone Oblak razdaja za slovenstvo daleč od rodne domovine.

Umetnik in organizator Tone Oblak se je rodil v Vrbljenju pri Ljubljani leta 1933 kot sedmi od osmih otrok v družini. Doma so imeli kmetijo, senožete in gozdove. Ker so partizani šolo zažgali, so ga starši poslali v ljubljansko Marijanišče. Leta 1941 je vojna zajela tudi to vas, zasedli so jo Italijani. Kakor drugod so tudi v teh krajih Italijani zbrali fante in može ter jih odpeljali v koncentracijska taborišča. Na Rab so odpeljali očeta, v taborišče Gonars pa brata Martina. Med okupacijo so vaščane stalno napadali partizani. Po italijanski kapitulaciji so vas zasedli Nemci, vse do konca vojne. Oblakova družina je bila na seznamih za likvidacijo s strani partizanov, ki so ropali in pobijali zavedne domačine. Zaradi večje varnosti se je družina preselila v Črno vas, kjer je bila domobranska postojanka. Brata Ivana so ujeli partizani (leta 1943) in ga odpeljali na Dolenjsko v vas Kržeti, kjer so ga mučili in po treh mesecih ubili, ko je bil star komaj 17 let. Tonetov brat Martin, ki je bil národnik pri domobrancih, je bil vrnjen. Partizani so ga skupaj z mnogimi odpeljali v Teharje. Po neuspešnem poskusu pobega, skupaj z drugimi domobranci, so ga partizani mučili in ga potem odpeljali v domačo vas, kjer so ga neusmiljeno umorili. Idealizem in žrtev obeh pobitih bratov sta se za vedno vtisnila v družinski spomin kot zgled ljubezni do Boga in Slovenije. Iz Črne vasi je družina bežala z vozom skozi Ljubljano proti Koroški. V Ljubljani je šel Tonetov oče po sina v Marijanišče, da bi se jim pridružil na težki begunski poti – pot v negotovost in v neznano. Čez Ljubelj in čez dravski most so prišli z vozom. Tam so ob cesti stali angleški vojaki in odvzemali domobrancem orožje in vse, kar se jim je zdelo vrednega. Nekaj metrov naprej so zagledali partizane, ki so bili pomešani z Angleži. Oblakov oče je med njimi prepoznal partizana domačina. To srečanje in druščina partizanov z Angleži je bilo za očeta Martina pravi šok, ki ga ni prenesel. Prepričan je bil, da so padli v roke partizanom, da zanje ni več rešitve. Oče se je onesvestil. Takoj so ga naložili na voz. To so bili tragični trenutki osuplosti in zmede. Nato je Tonetova mati vzela vajeti v svoje roke in odpeljali so se s kolono beguncev naprej. Nekaj kilometrov pred Celovcem so zavili z glavne ceste proti Vetrinjskemu polju, kjer je družina našla svoj prostor skupaj z drugimi begunskimi družinami. V bližini je bila tudi vsa družina bodočega torontskega kardinala Alojzija Ambrožiča. Tisto tragično noč je težko opisati, bila je apokaliptična: jok, stok, vpitje, tiha molitev, negotovost, dvomi, groza in razočaranje.

Zjutraj so zvedeli, da je ob njihovem vozu prespal duhovnik salezijanec dr. France Cigan. Prijazno se je približal otrokom in jih vprašal, ali zna kdo ministrirati. Kot gojenec Marijanišča je Tone seveda znal. Dr. Cigan ga je takoj naprosil, naj ga spremlja, ker bo maševal v bližnji cerkvi v Kamnu. Po maši mu je dr. Cigan naročil, naj v njegovem imenu povabi mlade fante, da se bodo zbrali pri njem in se kaj pametnega pogovorili in skupaj kaj lepega naredili. Tako se je že prvi dan begunstva na pobudo dr. Cigana osnovalo delovanje mladih, katerih število na skupnih srečanjih se je iz dneva v dan večalo.

Srečanje z dr. Ciganom je bilo izrednega pomena za mladega Toneta. Osnovala in širiti se je začela skupina ministrantov in drugih mladih, ki jih je dr. Cigan zbiral, organiziral, vodil, jim osmislil življenje v taborišču ter jih pripravljal za življenje. Salezijanski duhovniki so v taboriščih v Lienzu in Špitalu ustanovili mladinski dom, pevski zbor in tudi obrtno šolo. Brez vseh sredstev so pripravljali mladinske igre, mladinsko športno dejavnost, prirejali izlete v gore, letne počitnice, vse to združeno s značilnim apostolatom, ki so ga salezijanci gojili po nauku don Boska.

Oblakov oče je imel v mislih, da bo emigriral v Severno Ameriko, saj je tam svoj čas delal kot mlad fant, in sicer v Denverju. Tone in njegovi bratje in sestri pa so očeta prepričali, da odidejo v Argentino, kamor je odhajala večina njihovih znancev in mladinskih prijateljev.

Čeprav je bila Avstrija za slovenske begunce že tujina, so vendar čutili nekaj domačega ob stiku s Korošci, s Celovcem in z drugimi kraji, s tirolskimi gorami, z reko Dravo ter seveda, imeli so »skupno taboriščno življenje«.

Argentina pa se jim je predstavila kot prava tujina: drugačen je bil jezik, navade, podnebje, temperament prebivalcev in mnogo drugih značilnostih.

Po prihodu v Argentino se je Tone Oblak šolal v salezijanskem zavodu, kjer je bilo življenje vsestransko bogato in polno, vezano na duhovno in kulturno vzgojo. Tu se je izučil za profesorja umetnosti in obrti in tudi poučeval. Kmalu se je dejavno vključil v življenje tamkajšnjega novonastalega slovenskega doma, si ustvaril družino in z brati razvil domače podjetje.