Stari starši, potrebujemo vas!

Slovenija | 24.07.2015, 12:51

V vročini in sopari poletnega večera, za mizo delovne sobe, se mi ob nastajanju pričujočega prispevka, pogled ustavi na domači, podružni cerkvi sv. Ane. Ta pogled je bil odločilen navdih tokratnega komentarja. In še nedelja, ki je pred nami, je posvečena ravno njej in njenemu možu, svetemu Joahimu. Pomislil sem, da bi bilo kar malce »krivično« do njiju, če bi navdih ignoriral in mačehovsko zamahal z roko.

Sv. Ana in Joahim – zavetnika mnogih poklicev in priprošnjika materam, očetom in družinam. Zakonca, ki delita usode mnogih današnjih mož in žena: nista mogla imeti otrok, a zaupala Bogu, da jima v tej preizkušnji lahko pomaga. Vztrajala sta v zaupni molitvi in na starost le dobila tako želenega otroka, hčerko Marijo, Jezusovo mater. V njuni družini se je tako pričela odvijati velika odrešenjska zgodba, ki je dosegla svoj vrhunec v njunem vnuku – Jezusu Kristusu.

Sv. Ano in Joahima opredeljujeta dve ključni poslanstvi: bila sta Marijina starša in Jezusova stara starša. Dedek in babica, kot bi danes rekli otroci.

Ob godu sv. Ane nam je dana lepa priložnost, da razmislimo, najprej o svojih starih starših, o svojih vnukih in našem odnosu do njih. Lahko tudi splošno, o vlogi starih staršev v družini, družbi in Cerkvi. Prebral sem, da človek hitro pozabi, kaj je slišal od drugih ljudi, pozabi tudi na njihova dela, a nikoli ne pozabi, kaj je ob ljudeh občutil. Iz lastne izkušnje, odraščanja ob starih starših, vem, da to drži. Besede so pozabljene, podoba bledi, a občutek prijetnosti, topline, varnosti in sprejetosti nas zaznamuje in ostane za vse življenje. Vsak izmed nas, ki je imel milost srečanja in preživljanja otroštva ali mladostništva s svojimi starimi starši, razume o čem govorim. Gre za temeljno naravnanost starih staršev do njihovih vnukov. Z drugimi besedami: govorim o njihovem poslanstvu, ki je starim staršem lastno in nenadomestljivo.

Velik in pomemben je prispevek starih staršev v življenju njihovih vnukov. Tega se verjetno premalo zavedamo in ne cenimo. Tako na osebni, kot tudi na družbeni ravni.

Pred kratkim sem starejše v Domu sv. Jožef v Celju vprašal o njihovih starih starših. Mnogi se jih spominjajo ravno po tem, da so jih naučili prvih molitvic ali so jim prvi pripovedovali svetopisemske zgodbe. Te zgodbe so jim ostale za večno zapisane v spominu. Morda še bolj temeljito, kot vse kasnejše kateheze, ki so jih bili deležni. Uvajanje v duhovnost in posredovanje vere je eno izmed najbolj pomembnih poslanstev starih staršev. O tem je prepričana tudi Katarina Wiley, ustanoviteljica mednarodne katoliške zveze starih staršev. »Stara mama, ki je kleče molila rožni venec, je moja prva podoba molivca«, pravi Katarina in dodaja, da je ob njenem zgledu postala vera in molitev nekaj samoumevnega, nekaj, kar je raslo skupaj z njo.

Danes, ko te samoumevnosti oz. spontanosti in zraščenosti vere in življenja ni več, niti med sodobnimi starimi starši, kaj šele starši, je prav, da se začnemo vsaj zavedati pomena poklicanosti starih staršev pri duhovnem oblikovanju svojih vnukov.

»Tudi, če otrok odrašča v verskem okolju, obiskuje katoliške vrtce in šole, še to ni garant, da bo vero ohranil«, je prepričana ga. Wiley. Otrok mora začutiti vero kot nekaj samoumevnega, spontanega in življenjskega. Na tej točki lahko vstopijo v življenja svojih vnukov stari starši. Podobno, kot je sv. Ana z zaupno molitvijo stopila v življenje Marije. Pred očimi se mi pojavlja pogosta upodobitev sv. Ane po mnogih slovenskih cerkvah. V naročju pestuje Marijo hkrati z odprto knjigo, iztegnjenim palcem na knjigo in s pogledom v nebo. Sv. Ana ne gleda svojega otroka, še manj ga trdno oklepa s svojimi rokami, ni posesivna, ampak ga s svojim pogledom v nebo izroča Bogu. To je ta spontanost, odprtost, ki brez velikih besed ali naukov otoka umešča v sfero Božjega in svetega. Njena vera je pričevanjska, ker je preizkušena in izkušena. Ker je resnična in ne samo besedna. V tem kontekstu cerkveni dokument »Dostojanstvo starejših ljudi in njihovo poslanstvo v Cerkvi in svetu (CD 83), govori o karizmah starejših. Naj se ustavim le pri dveh.

Prva karizma je »spominjanje«: Mlajši izgubljajo čut za spominjanje, za zgodovino in s tem tudi lastno istovetnost. In ponavljajo napake iz preteklosti, vedno znova in znova. Moder človek, ki se iz preteklih napak kaj nauči jih seveda ne bo ponovil. To velja tako za moralno kot duhovno področje.

Druga karizma o kateri govori dokument je »celovitejše videnje življenja«. Sodobni človek živi v naglici, hitenju, stresu in živčnosti. Pozablja na bistvo in se ukvarja s podrobnostmi. Nasprotno pa je starejši človek, ravno zaradi svojih izkušenj, sposoben širšega gledanja na stvari. Tretje življenjsko obdobje naj bi bila doba enostavnosti in umirjenosti. Starejši človek lahko bolj kot mlad razume, da je »biti« pred »delati« ali »imeti«.

Teh karizem danes potrebujemo verjetno bolj kot kadarkoli v preteklosti, zato je tudi poslanstvo starih staršev in starejših nasploh, toliko bolj ključno in pomembno. V tem konteksu smo lahko veseli, da so se pred časom tudi v Sloveniji stari starši organizirali v Združenje starih staršev Slovenije. Kot so zapisali, se bodo zavzemali, da se bo njihov glas slišal bolj odločno in glasno, da bo tudi naša država s svojo zakonodajo prepoznala njihov pomen in vlogo.

Naj jim bo pri tem zgled sv. Ana, ki bo spremljala tudi vse stare starše, ki so se v preteklosti zavedali svojega poslanstva in tistim, ki ga še danes uresničujejo.