Denar se obrača v kanale posameznikov in ne k ljudem – imeti moramo v ravnotežju skrb zase in skrb za druge

Slovenija | 26.05.2015, 20:00 Nataša Ličen

To je stavek, ki ga je v oddaji »Za sožitje« izrekel naš redni sogovornik, ki ga gostimo v studiu enkrat mesečno. Četrti torek je čas, zvečer ob 20. uri, za razmišljanja o stanju družbe, njenem razvoju, o medgeneracijskem povezovanju in o delu ter skrbi mladih za starejše in starejših za mlade. Antropolog dr. Jože Ramovš je ob tem dodal, vsaka vlada, vedno znova, pripravlja zakon o oskrbi, zato nikamor ne pridemo. Ko pa bi, če bi vsaj katera od vlad dokončala delo, lahko posnemali dobre prakse, ki so na tem področju, recimo v Nemčiji. Tako pa vedno znova določeni lobiji gledajo, kako bodo lahko, ko bo nov sistem in nove zavarovalne ureditve, denar spet obrnili v svoje koristi in ne v dobro ljudi. Zakonsko dobro urejena oskrba ostarelih in onemoglih je resna naloga vseh politik, Cerkve, krajevnih skupnosti, županov. Zdaj je še čas, da do leta 2020 poskrbimo za sistem dolgotrajne oskrbe, ker potem, ko bo trikrat več starejših, se tega ne bo več dalo narediti, oziroma bo veliko težje.

Solidarnost in sočutje zakrnevata

Dr. Jože Ramovš: »Vsi ugotavljajo, politika, znanost in ostali, da solidarnost in sočutje na nek način v sodobni tržni, industrijski in potrošniški družbi zakrnevata, da ju ne razvijamo. Otrok je malo, da bi jih vzgajali in se pri njih učili solidarnosti. Starejši in bolni so po institucijah, kjer jih službeno oskrbujejo. V sodobni evropski družbi ni več prostora za lep razvoj čuta solidarnosti in pomoči. To pa lahko razvijamo samo v praksi, nemogoče je to razviti preko teorije.«

Prežema nas paranoični strah pred ostarelostjo in popolno odvisnostjo od drugih

»Teorija pomaga vodstvom, da prav usmerjajo razvoj. Posameznik pa se mora razvijati na osebni ravni, dokler je še zdrav in močan, da ostaja čim dlje pri močeh. Vedno pa se to ne da. Zato k temu sodijo tudi spoznavanja, kako se razvijati, da bomo znali sprejemati tudi svojo nemoč, če bo prišla. Tako zelo se bojimo odvisnosti in nemoči, ki pa sta vendarle del življenja.«

Žrtvovanje je beseda, ki nam ni všeč, pa naj nam kar postane

»Če se glede žrtvovanja prav usmerimo, potem znamo poskrbeti tudi zase. Za tiste, ki doma oskrbujejo, je veliko vprašanje, kako poskrbeti zase, za svojo kondicijo, na telesnem, duševnem, duhovnem in socialnem področju. Ker oskrbovanje je težko, mnoge preobremenjuje. Mnogi nimajo razjasnjenega pojma o žrtvovanju. Žrtvovanje je pomembno, vendar je lahko tudi bolestno in bolno, ko lahko škoduje vsem. Zato je temeljno vprašanje, kako prav izrabiti svoje moči v lastno in v korist drugih ljudi.«

Od kod ima človek moči, da se žrtvuje?

»Nekateri ljudje rečejo, nimam nobene energije, sem brez moči, nimam volje, ne smisla. Normalno stanje človeka je, da ima energijo. Dokler srce dela, imamo vedno dovolj energije. Dostikrat niti ne vemo, kako veliko se je pretaka v nas. Še umirajoči jo ima, vsaj toliko, da tik pred smrtjo še lahko stisne roko ali se nasmehne. Naša energija je najbolj dragocena stvar, ki jo imamo. Energija pa je namenjena uporabi. Ne moremo je skladiščiti in ne izničiti. Lahko jo samo sproti porabimo, in treba jo je, kar se je sproti proizvede, tudi porabiti, če ne, lahko pride do pregrevanja. Zato je ključno, ali energijo uporabljamo pametno, koristno, zdravo in sproti, ali pa tako, da škoduje nam in drugim. Definicija zdravega žrtvovanja bi zato bila: Zdravo žrtvovanje je poraba energije za koristno stvar, ki je potrebna nam in okolici, bolno in bolestno žrtvovanje pa je poraba energije, ki dela škodo, je kratek stik, pregrevanje omrežja.«

Brez žrtve ni ničesar res vrednega

"Vse kar je veliko v kulturi, vsebuje v sebi veliko žrtvovanja. Zdravo žrtvovanje daje največje veselje v življenju, najboljše rezultate in zdravo žrtvovanje človeka razvije«, je še dodal antropolog dr. Jože Ramovš in nadaljeval, »žrtvovanju je potrošniška družba dala slabšalni ton, da je to nekaj, s čimer se človek uničuje, kar je nezdravo. Vendar pa sodobna družba ni dala alternative. Kako pa potem delati za dobro skupnosti, družino in razvijati naprej kulturo ter se razvijati, če pa vse, kar storimo za druge in za naloge, da so narejene, niso nič vredne? Alternativa temu je, poskrbi zase in drugo te nič ne briga. Ta zgodba pelje v to, da ni poskrbljeno za otroke, tudi ne za stare, ki bodo ali so že prepuščeni drugim. Boste rekli, saj, če imamo denar, pa plačamo. Seveda, plačamo storitve, ne moremo pa plačati čustev in čutečega odnosa, ki pa je samo tam, kjer je zraven osebna energija. Tudi na delovnem mestu samo s plačilom ne moremo »izoblikovati« ustvarjalnih ljudi. Ne gre. Prisotni morajo biti tudi dobri medsebojni odnosi. Oboje. Po krščansko ali po zdravo antropološko je zdravo žrtvovanje tisto, ko se žrtvujemo, ker to potrebujemo, in ne zato, da bi nas drugi hvalili.«