Sveti oče v opoldanskem nagovoru o pričevalcih
Papež in Sveti sedež s. Brigita Zelič
Množica ljudi z različnih koncev sveta je tudi danes opoldne napolnila Trg sv. Petra v Vatikanu. Vsi zbrani na trgu so se papežu po opoldanski molitvi in blagoslovu pridružili v molitvi za vse, ki so to noč doživeli tragični brodolom, ki je terjal več sto življenj v Sredozemskem morju, približno 60 milj oddaljeni od libijske obale. Sveti oče je ob tej tragediji izrazil svojo globoko bolečino in zagotovil svoj spomin v molitvi za preminule in njihove družine. Na mednarodno skupnost je naslovil užaloščen poziv k odločnim in takojšnjim ukrepom, da do podobnih tragedij ne bi več prihajalo.
Papež Frančišek je v svetopisemskih besedilih današnjega bogoslužja posebno pozornost namenil besedi „priča“ oz. pričevalec. Priče Jezusovega vstajenja so bili apostoli in k pričevanju o njegovem vstajenju, o Jezusovi živi prisotnosti tudi danes, smo poklicani prav vsi, ki smo krščeni, je dejal. „Vsakdo, ki je krščen, je poklican z besedo in z življenjem pričevati, da je Jezus vstal od mrtvih, da je živ in prisoten med nami. Prav vsi smo poklicani k pričevanju, da je Jezus živ!“
V nadaljevanju je razložil, da je priča človek, ki je očividec, ki se spominja in o tem pripoveduje. Videti, spomniti se in pripovedovati so torej njegove tri značilnosti. Pričevalec je nekdo, ki je videl in to ne z brezbrižnim pogledom, temveč ga je dogodek osebnostno pritegnil. Zato tudi njegovo spominjanje ni zgolj podajanje dejstev, temveč govorjenje o tem, kar ga je pritegnilo in je dojel njihov globoki smisel. Zato ne pripoveduje na hladen in brezbrižen način, temveč kot nekdo, ki se ga je dogodek dotaknil in v njegovem življenju povzročil spremembo.
Papež Frančišek je nato pojasnil, da vsebina krščanskega pričevanja ni teorija, ideologija ali skupek zapovedi in prepovedi, temveč je oznanilo odrešenja, je konkreten dogodek, ali bolje: je Oseba vstalega Kristusa, živega in edinega Odrešenika vseh ljudi. O njem lahko pričujejo ljudje, ki so ga osebno doživeli v molitvi, v njegovi Cerkvi, na poti, ki temelji na krstu, dobiva hrano v evharistiji in svoj pečat pri birmi ter doživlja svoje nenehno spreobračanje v zakramentu pokore. Na takšni poti, ki jo vodi Božja beseda, lahko „vsak kristjan postane priča vstalega Kristusa. In njegovo pričevanje je toliko bolj vredno zaupanja, kolikor bolj iz njega sije evangeljski način življenja, ki je vesel, pogumen, krotak, miroljuben in usmiljen.“
Nato je papež Frančišek nanizal še vrsto lastnosti in osebnih zadržanj, ki s tem niso skladne. Božjo Mater Marijo je prosil, naj nam – kljub našim omejenostim - izprosi milost biti prave priče vstalega Kristusa.
Ob sklepu svojega nagovora z okna apostolske palače v Vatikanu je papež Frančišek spomnil še na današnje odprtje za javnost t. i. Svetega sindona oz. Turinskega prta. “Tudi jaz ga bom – če Bog da – šel počastit prihodnjega 21. junija. Želim, da bi nam to dejanje čaščenja pomagalo v Jezusu Kristusu najti Božje usmiljeno obličje, in ga prepoznati v obrazih bratov in sester, zlasti najbolj trpečih.“
