Papež v Neaplju
Družina: Tudi po dveh letih papež cenjen po vsem svetu
Svet
Dve leti po obhajanju prvega bogoslužja ob začetku pontifikata se papež Frančišek lahko pohvali z zavidanja vredno statistiko, ki v določenih pogledih zasenči celo priljubljenega Janeza Pavla II. Resnično, za Frančiška se pot trenutno strmo vzpenja, poroča katoliški tednik Družina.
Raziskave kažejo, da ga Italijani in ameriški katoličani podpirajo v 90 %. V dveh letih pontifikata ga je v Vatikanu obiskalo 15 milijonov ljudi. Njegov račun na družbenem omrežju Twitter ima okoli 19 milijonov sledilcev (v različnih jezikih). Njegova sposobnost sočutja je močno opažena v svetovnih medijih, cenijo ga svetovni voditelji in večina izmed njih – z zelo redkimi izjemami – se želi srečati z njim. Tudi ameriški predsednik je po zgledu papeža Frančiška zapisal: »Kako je mogoče, da ni novica, kot ostareli brezdomec umre zaradi mraza, mediji pa nemudoma objavijo podatek, da je borza izgubila dve točki?«
Ljudje imajo Frančiška radi, posebej tisti, ki so sicer oddaljeni od Cerkve, ki so do nje kritični, ki jo vidijo zgolj kot »ustanovo«, vir »moči« in »zatiranja«, saj prej opazijo njegova dejanja kot besede, besede pa slišijo bolj kot krilatice in ne ideje.
Kot denimo njegov stavek »Kdo pa sem jaz, da bi sodil?«, ki ga je izrekel kot odgovor na vprašanje časnikarja 28. julija 2013 med letom iz Ria de Janeira. Izjava pred in po tem vprašanju - »Če je nekdo istospolno usmerjen in išče Boga in ima dobre namene, kdo sem jaz, da bi ga sodil? Katekizem katoliške Cerkve to opisuje na čudovit način« - je pogosto izpuščena iz navedkov, kot tudi druge izjave, denimo tista, ko je dejal, da lahko v Božje kraljestvo vstopimo le preko Jezusa, »vse druge poti pa nas zavajajo, niso resnične, temveč zgrešene«.
Seveda ga ima zelo rada tudi večina dejavnih katoličanov. Vidimo lahko, da so njegove besede izpred dveh let, s slovesnosti ob ustoličenju, nekako postale njegov program.
»Nikoli ne pozabimo, da je resnična moč v služenju in da mora tudi papež, ko je na položaju moči, v polnosti sprejeti služenje, ki se sijoče zaključi na križu. Navdihovati ga mora ponižno, stvarno in vdano služenje, kakršno je zaznamovalo sv. Jožefa, in tako kot on mora tudi papež razširiti svoje roke in zaščititi vse Božje ljudstvo, z nežno ljubeznijo objemati vse človeštvo, posebej najbolj uboge, najšibkejše in najmanj pomembne.«
Prav zato je »izbral ime Frančišek, ker so ubogi v središču njegove pozornosti«, je pojasnil vatikanski tiskovni predstavnik p. Federico Lombardi. »Vemo, da je njegovo dojemanje ubogih izredno široko«, in vključuje vsakogar, »čigar dostojanstvo je kršeno na kakršen koli način, ne le z gospodarskega vidika, temveč tudi s stališča duhovne revščine družbenih odnosov«.
»Frančišek je do tega izredno pozoren in se javno osredotoča na številne vidike človekovega dostojanstva, težav z migracijo, begunci, novodobnim suženjstvom, s trgovino z organi in ljudmi, s potiskanjem ostarelih in bolnih na obrobje družbe in podobno …«
V zadnjem času ob svojih nenehnih prošnjah za mir papež govori tudi o ljudeh, »ki so ubiti zato, ker so kristjani«, njihove umore pa »svet skuša prikriti«. Kot je že večkrat opozoril, ti kristjani niso zgolj katoličani, pač pa so vsi del »ekumenizma krvi«, kar bi po njegovem mnenju morda nekoč lahko preseglo stare razlike, ki nas delijo. Besede o ekumenizmu so posebno težo dobile ob njegovem srečanju s patriarhom Bartolomejem med obiskom v Sveti deželi in Turčiji.
Ko začenja tretje leto ponifikata, se sveti oče sooča z odločilnimi preizkusi, kot so sinoda o družini, izredno sveto leto Božjega usmiljenja, ki naj bi imelo po pričakovanjih velikanski vpliv na Cerkev in širše, ter načrtovana reforma rimske kurije.
Od vseh treh lahko pričakujemo, da bodo zanetile določena nasprotovanja. Kljub temu pa to ne bi smelo vplivati na papeževo priljubljenost po svetu ali zmanjšati ljubezni vernikov do papeža, »ki prihaja s konca sveta«.
Vir: Družina
