Tretja postna pridiga govorila o Svetem Duhu
Cerkev po svetu
V petek dopoldne je v kapeli Odrešenikove Matere potekala tretja postna pridiga p. Raniera Cantalamesse za papeža Frančiška in člane rimske kurije. Papeški pridigar je tokrat govoril o Svetem Duhu in tako poskušal pokazati komplementarnost vzhodnega in zahodnega izročila glede nauka o Trojici.
Vera Cerkve v Svetega Duha je bila določena leta 381 z ekumenskim koncilom v Carigradu z besedami: »Verujemo v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja; ki izhaja iz Očeta, ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo; ki je govoril po prerokih.« P. Cantalamessa je zatrdil, da obrazec vsebuje odgovora na dve osnovni vprašanji. Na vprašanje »Kdo je Sveti Duh?« se odgovori, da je Gospod, ki izhaja iz Očeta in je enak Očetu in Sinu; na vprašanje »Kaj dela Sveti Duh?« pa se odgovarja, da daje življenje (oživlja) in da je govoril po prerokih. Papeški pridigar je pojasnil nekaj vrzeli, ki izhajajo iz omenjenega besedila. Najočitnejša je ta, da se Svetemu Duhu izrecno ne pripisuje naziv Bog. V nadaljevanju predstavi poglede tako grških kot latinskih cerkvenih očetov glede Svetega Duha v odnosu do Sina in Očeta, od Bazilija, Gregorja Nazianškega, Ambroža do Avguština. V ospredje postavi razpravo o pojmovanju Svetega Duha, ki ne izhaja le »iz Očeta«, ampak tudi »iz Sina« (Filioque). To vprašanje je med ortodoksijo in katoliško Cerkvijo bilo dolgo odprto, danes pa, kot je zatrdil Cantalamessa, v ozračju dialoga in vzajemnega spoštovanja problem ni več nepremostljiv na poti k polnemu občestvu. Pravoslavna teologija je namreč odprta za priznanje legitimnosti latinske doktrine pod določenimi pogoji.
Papeški pridigar v nadaljevanju spregovori o novem načinu razumevanja trinitaričnih odnosov in predstavi učenje nekaterih cerkvenih očetov in pravoslavnih teologov. O komplementarnosti vzhodne in zahodne pnevmatologije spregovori še z vidika Nove zaveze, kjer izpostavi Janeza in Pavla. Medtem ko Janez govori o »Duhu resnice«, Pavel v ospredje postavlja »Duh ljubezni«. Podobno kot glede nauka o Kristusu, se tudi v razumevanju Svetega Duha ohrani razlika v dveh izročilih: Vzhod se v večji meri posveti premišljevanju o Janezovem pogledu, Zahod pa o Pavlovem. Pravoslavna pnevmatologija je dala večji poudarek »Duhu luči«, latinska pa »Duhu ljubezni«.
P. Cantalamessa ob koncu izpostavi še komentar sv. Avguština o Pavlovih besedah o karizmah, kjer pojasni, zakaj je ljubezen najboljša od vseh poti. Ta pot pomeni, da ljubim Kristusovo telo ali skupnost v kateri živim, je dejal Cantalamessa, v edinosti vseh karizem so vse »moje« in ne samo nekatere. Ljubezen namreč karizme pomnoži in iz karizme, ki pripada enemu, naredi karizmo vseh. Pomembno je, da središče postane Kristus in ne mi sami, da torej živimo za Gospoda in ne zase. Podobno lahko po Cantalamessovih besedah premišljujemo tudi o vzhodni in zahodni Cerkvi, kjer različnost ne predstavlja grožnje, ampak obogatitev za vse.
Vir: Radio Vatikan
