FOTO: Pomor sedmih članov družine Hudnik kaže na barbarstvo revolucionarnega terorja
Slovenija | 23.03.2015, 19:52
Potem, ko smo prejšnji teden poročali, da so izkopali trupla zakoncev Hribar, ki so ju pripadniki partizanske varnostno-obveščevalne službe leta 1944 odpeljali in umorili, se danes izvaja nov izkop. Tokrat gre za 24. novembra 1942 pomorjenih sedem članov družine Hudnik oziroma Martinovčeve družine s Hruševega.
Revolucionarni teror je vzel življenje trem ženskam, tudi visoko noseči Ivani Hudnik ter štirim bratom. Za grob se je vedelo od leta 1992, ko je bil postavljen spominski križ. Preživela brat in sestra Alojz in Marija Veronika sta se odločila, da po več kot 70. letih posmrtne ostanke svojih sorodnikov prekopljeta in jih preneseta na pokopališče.
V Zavezi številka 91, iz leta 2013, v članku Janka Mačka beremo: "Ko so sedem Martinovčevih odgnali proti Babni Gori, so doma ostali še mati Frančiška, njena snaha Manca, ki je bila v postelji, in oba otroka. V hiši so gotovo bili tudi vosovci ali pa so jo vsaj nadzirali. Manca je še isti dan umrla. O njeni smrti so še danes različne razlage." In še: "Le malo prej kot nad Hudnikove na Selu so se partizani spravili nad čisto navadne ljudi na drugem koncu doline, kjer ni bilo nobenega dezerterja in njegove kraje. V noči na 20. november so udarili po treh hišah v Zaklancu pri Horjulu. Odpeljali so štiri Dolinarjeve, Zalaznikovo mater Ivano in hčer Katarino in še Marijo Fajdiga. Vseh sedem so po vsej verjetnosti še isto noč pomorili pri komaj pol ure normalne hoje oddaljenem kamnolomu ob cesti, ki iz Zaklanca pelje proti Dvoru in Polhovem Gradcu." In danes po 73. letih družina Hudnik dobiva po besedah zgodovinarja dr. Jožeta Dežmana tisto mesto v družbi, ki jim pripada: "Umorjeni Hudnikovi se vračajo v spoštovanja vreden svet oseb, ki jih je treba spoštljivo pokopati, po drugi strani nam pa ta najdba vzpostavlja tudi možnost, da se za to zgodbo zanimamo, jo razumemo, ker gre le za en divjaški poboj cele družine na eni strani doline, na drugi strani doline so štiri dni prej, 20. novembra, ubili sedmem ljudi in lahko govorimo o načrtnem političnem terorju, ki je imel nalogo zagotoviti vodstvu partizanskega gibanja oziroma revolucije, nemoteno vladanje v tako imenovani Dolomitski republiki."
Da poboj sedmih članov družine ni bil dovolj pa dokazuje barbarski požig hiše v letu 1943. Živa sta ostala le triletni Alojz Hudnik in njegova leto starejša sestra Marija Veronika, ki sta se odločila prekopati pomorjene člane družine. O današnjem odkritju je dr. Dežman še povedal: "Grob s tremi zelo poškodovanimi skeleti, lahko bi celo domnevali, da je to mogoče ženski grob, ostale skelete še ne vemo, če bomo našli."
S tem pa postajajo govorice, ki jih je v časopisu Slovenec (leta 1992) zapisal Ivo Žajdela, precej resnične. Lastnik gozda je namreč Žajdeli, kjer so Hudnikove pokončali, povedal, da so v petdesetih letih med grabljenjem listja naleteli na slabo zakopana trupla in jih potem bolje pokopali. Seveda o tem niso z nikomer govorili.
"Glede na to, da so po tem pomoru teh sedmih ubili še staro mamo Frančiško in, da je Marija Manca Hudnik umrla ali bila umorjena na domu, gre prav pri pobijanju Hudnikovih za enega najhujših zločinov nad eno družino v drugi svetovni vojni in revoluciji na slovenskem," je povedal dr. Dežman. Po naših informacijah naj bi najdene posmrtne ostanke članov družine Hudnik pokopali v tem tednu na Dobrovi.
Vir: Zaveza
Poročilo, ki ga je po prekopu družine Hudnik poslal Jože Dežman iz ustanove Memores, ki je financirala prekop
Deset umorjenih članov družine Hudnik, Martinovčevih s Hruševega
Dne 23.marca 2015 je arheološka ekipa pod vodstvom mag. Draška Josipoviča odkrivala posmrtne ostanke sedmih umorjenih članov družine Hudnik v skriti globači, ki se zajeda v severozahodno stran hriba Jazbina oziroma pod zaselkom Zibel pri Babni Gori v Polhograjskih dolomitih. Navzoči domačini so pričali, da so se kosti umorjenih še v petdesetih letih valjala po gozdu in da so jih oni zbirali in pokopavali na mestu pokopa. Posebej pretresljiva je pripoved o rdečih ženskih laseh, ki jih je oče enega od pričevalcev našel na prostem in jih je zagrebel. To so bili verjetno lasje noseče Ivane, o kateri so pripovedovali, kako težko je umrla.
Zaradi takih razmer ni čudno, da so raziskovalci odkrili le tri delno ohranjene skelete, verjetno ženske in nekaj tulcev od krogel. Ena lobanja je imela prestreljeno zatilje.
Deset članov družine Hudnik je bilo žrtev revolucionarnega terorja.
Frančiška (1875)
Alojz Hudnik (1900), oče Alojza (1938) in Marije Veronike (1937)
Marija-Manca (1904), roj. Ramovš, Alojzova žena
Polde (1913), Matija (1914) in Ivan (1908)
Francka (1896) in Ivana (1911)
Albina (1915), Ivanova žena
Miha (1904) je bil aretiran in umorjen po vojni.
Partizani so 24. novembra prišli aretirat partizana Toneta Jakšeta, ki se je skrival v Hudnikovi hiši v Hruševem 21. V spopadu je padel partizan Tonček Češnovar. Ubita tudi Tonetova mama Ana.
Najprej so zjutraj odpeljejo sestri Francko in Ivano, ki je bila visoko noseča s Tonetom Jakšetom, ter Janezovo ženo Albino. Zvečer so odpeljali brate Alojza, Poldeta, Matijo in Janeza.
Marija-Manca umre ali je bila umorjena na domačiji 24. novembra.
V naslednjih dneh so odvedli še Alojzovo mamo Frančiško (kasneje so jo našli domobranci in pokopali).
Po vojni so aretirali in umorili še Alojzovega brata Miha.
V Hudnikovi hiši se je naselilo partizansko vodstvo.
Hiša je bila požgana 21.marca 1943 v italijanski.
Alojzov sin Alojz (30. december 1938) poslan k stricu Francu Hudniku na Ježico, hčerka Vera (Marija Veronika; 26. december 1937) poslana v stricu Janezu Ramovšu v Dravlje
8.marca 1992 je bila spominska slovesnost in blagoslov znamenja na morišču in grobišču sedmih članov družine Hudnik.
Janko Maček je leta 2013 v Zavezi opozoril na povezanost pomora Hudnikovih in prihoda komunističnega vodstva v Dolomite:
»V noči na 20. november so udarili po treh hišah v Zaklancu pri Horjulu. Odpeljali so štiri Dolinarjeve: očeta Janeza (65), mater Marijo (57) in hčeri Ivano (19) ter Bernardo (16); Zalaznikovo mater Ivano (59) in hčer Katarino (25) in še Marijo Fajdiga (22). Vseh sedem so po vsej verjetnosti še isto noč pomorili pri komaj pol ure normalne hoje oddaljenem kamnolomu ob cesti, ki iz Zaklanca pelje proti Dvoru in Polhovem Gradcu. Zakopali so jih na dveh mestih, kar bi lahko pomenilo, da so bili izpostavljeni različnim postopkom. Ena od posledic te okoliščine je bila ta, da so jih našli oziroma prekopali ob različnih časih: Dolinarjevi in Fajdigova so bili odkopani 19. aprila 1943, Zalaznikovi dve pa šele 2. aprila 1945.
Justin Stanovnik seveda ne ostane samo pri zunanjem opisu pomora v Zaklancu, ampak skuša prodreti v njegovo »notranjost, poiskati vzroke, ki so »izvajalce« nagnili k temu okrutnemu zločinu. Ko zaman išče kak namig v Tovarišiji – Kocbek je bil tedaj z drugimi Izvršniki v bunkerju nad Gaberjem – in ne more razumeti popolnega molka domačina in filozofa dr. Ceneta Logarja, je edino, kar končno najde, kratka notica o zaklanški trojki Katoliške akcije v Hribernikovih Spominih iz leta 1995. Ker pa je prepričan, da Katoliške akcije tedaj v Zaklancu sploh ni bilo in da je Hriberniku to le izgovor, razmišlja naprej in pride do zaključka, da je bil glavni vzrok za pomor sedmih Zaklančanov strah: »Kordon strahu, ki so ga partizani zgradili z boljševiško nadarjenostjo, je bil trden in je držal. Partizani, njihovo vodstvo, njihovi kurirji, prihajanje in odhajanje ljudi in blaga – vse je postalo nevidno. Glas o ustrahovalni ekspediciji v Zaklancu je šel od vasi do vasi, dokler obroč ni bil sklenjen. To vejo povedati vsi: po hišah so tudi za zaprtimi vrati in okni govorili samo še o najnujnejših opravilih v hlevu in na njivah. Sinovom, ki so bili pri vaških stražah, so matere naročale, naj pazijo, kaj govorijo, zakaj 'oni ' vedo vse.« (Zaveza, št. 62, str. 58)
Spomnimo se misli Karla Grabeljška, ki jih je položil v glavo komisarja Aleša: »Izdajalce je treba kaznovati, da jim naženemo strah v kosti, da onemogočimo njihovo pogubonosno delo in pritegnemo k nam vse, ki so pošteni.« Kardelj je v uvodu k Hribernikovi knjigi zapisal, da so uvedli najstrožjo konspiracijo, da bi tudi pred prebivalstvom prikrili svojo navzočnost v Dolomitih. Ni težko razumeti, da je bila taka konspiracija možna le, če so se ljudje bali. In kaj bi ljudi moglo bolj prestrašiti kot to, da so na enem koncu doline obsodili na smrt sedem ljudi, na drugem koncu pa devet? Med njimi so bile tudi žene in dekleta; najmlajša je bila stara komaj šestnajst let. Prizanesli niso niti dekletu v zadnjih mesecih nosečnosti, ki je bila posledica njene zveze s človekom, ki naj bi se partizanom izneveril. Torej niti noseča žena niti mladoletno dekle niti sedemdesetletna starka niso varne pred partizansko kaznijo. Nobeno prepričevanje ne bi moglo biti bolj učinkovito kot to, kar se je zgodilo 20. novembra v Zaklancu in nekaj dni kasneje na Selu (Hruševo – op. J. D.). »Obroč strahu je bil sklenjen«. In ta obroč ni oklenil samo navadnih ljudi, temveč tudi partizane in njihove somišljenike. Sledi tega strahu zaznamo celo v Leskovčevem opisu tedanjega partizanskega Sela: »Vasica je bila tisto zimo med najbolj prometnimi in živahnimi v Dolomitih. Podnevi in ponoči so se sprehajali sem in tja najrazličnejši ljudje. Videl si lahko vedno nove obraze. Od kod je kdo prišel, kako mu je ime, vse je bila skrivnost. Take stvari spraševati je bilo nevarno. Vsak je imel svoje delo, in če ni bilo treba, je bilo bolje, da nisi bil preveč radoveden«. (Križpotja, str. 343) Za tak načrt in njegovo izpeljavo je bila res potrebna »boljševiška nadarjenost« in krutost.« Tem dogodkom je prav na Babni gori sledil podpis Dolomitske izjave. In o tem naj teče razprava.
