O zajcih ali papežev komunikacijski slog

Naš pogled | 10.02.2015, 14:30 Marta Jerebič

Kot vedno v svojih komentarjih se bom tudi tokrat lotila nekaj papeževega, saj mi je to področje najbolj blizu. Že večkrat sem želela napisati nekaj o papeževem načinu komuniciranja. Razprava okoli zajcev pa me je sedaj še bolj spodbudila k razmišljanju o tem.

Da najprej ponovim originalni papežev stavek: »Nekateri so prepričani – oprostite izrazu – da če hočemo biti dobri katoličani, moramo biti kot zajci. Ne. Odgovorno starševstvo.« Nekateri so slišali samo »zajce«, sama sem na primer slišala samo »odgovorno starševstvo« in mi ob prevajanju celotnega papeževega pogovora z novinarji sploh ni bilo jasno, zakaj se ljudje obregajo ob to. Pač, v skladu s svojim načinom komuniciranja in svojim temperamentom, človeško neposrednostjo, je z bolj nediplomatskimi besedami ponazoril bistvo cerkvenega nauka. Mimogrede – papež Frančišek ni povedal nič novega, le izrazil se je slikovito, lahko bi rekli nediplomatsko, za nekatere morda žaljivo. Janez Pavel II. je na primer 17. julija 1994 pri angelusu povedal enako: »Katoliška misel je pogosto narobe razumljena, kakor da bi Cerkev neuklonljivo zagovarjala ideologijo plodnosti in zakonce silila, naj rojevajo brez kakršnega koli razlikovanja ali načrtovanja. A dovolj je pozorno branje cerkvenega nauka, da bi ugotovili, kako temu ni tako.«

Ne bom se spustila v razpravo o vsebini teh besed, želim le ponazoriti način komuniciranja papeža Frančiška, ki je to ponazoril nekoliko bolj »slikovito« - z zajci. Treba se je zavedati, da je bil to povsem sproščen pogovor z novinarji. Benedikt XVI. je na primer ob potovanjih odgovoril na 3 do 5 vnaprej pripravljenih vprašanj. Iz originalnega posnetka pogovora je razvidno, da obstaja globoko spoštovanje do papeža Frančiška s strani novinarjev, a hkrati nimajo nobenega strahu pred tem, da si papežu kakšnega vprašanja ne bi upali postaviti. Prav tako papež nima nobenega zadržka pri odgovarjanju, je neposreden. Če tej sproščenosti dodamo še latinoameriški temperament, potem dobimo formulo pogovora, v katerem pogosto pride do komuniciranja in izražanja 'po domače'. Frančiška se drži tudi »precejšnja količina nezavedanja«, kot se je izrazil na vprašanje o tem, ali ga skrbi za lastno varnost. Iz tega bi lahko sklepali, da je nekoliko naiven tudi v tem, kako bodo mediji pograbili njegove besede. A če vržeš surovo meso na tla, ne bi smeli biti presenečeni, če ga pes pograbi. Reakcija medijev je bila torej pričakovana.

Tu je treba omeniti tudi to, da papež Frančišek sam misli, da so intervjuji njegova šibka točka. Ko je imel pred sabo novinarje, se je že večkrat pošalil, da je kot Danijel med levi. Že novinarja Sergio Rubín in Francesca Ambrogetti, ki sta se leta 2010 izčrpno pogovarjala s kardinalom Bergogliem (ta knjiga je prevedena tudi v slovenščino), sta zapisala, da sprva ni želel dati intervjuja, ampak jima je predlagal, da bi objavila le povzetke njegovih pridig in esejev. »Novinarski intervjuji niso moja močnejša plat,« jima je rekel.

A kljub temu, da so intervjuju papeževa šibka točka, z njimi nadaljuje ne glede na ceno. Nekje sem prebrala, da je provokativen in daje hudomušne pripombe zato, da privabi pozornost tudi tistih, ki so zapustili Kristusa, krščanstvo in Katoliško Cerkev. Dejansko dosega učinek. Laični svet govori o papežu Frančišku in Katoliški Cerkvi. To je dobro. A na drugi strani je zadnji neformalni intervju na letalu pokazal, da so se nekateri znotraj Cerkve ob papeževih besedah počutili užaljeni. Nekateri menijo, da takšen način izražanja ni primeren za papeža. Na zadnjem potovanju mu je ušlo še nekaj takih «slikovitih« opisov oziroma ponazoritev, kot na primer, da ni vedel, ali bi ga brcnil, kamor sonce ne posije; da če bi njegov prijatelj žalil njegovo mater, ga čaka udarec s pestjo … Tudi v intervjuju s prej omenjenima novinarjema leta 2010, ko je bil še kardinal, je uporabil nekaj slikovitih izrazov, na primer, da se je šel Tarzana v času, ko je bil še pomožni škof. S tem je opisal takratnega duha samozadostnosti. Na vprašanje o znanju jezikov je dejal, da blebeta v italijanščini. Na vprašanje o splavu pa je odgovoril, da nosečnica ne nosi pod srcem zobne ščetke, tudi ne kakšnega tumorja. Ponazoritev z zajci tako niso nekaj povsem novega. Sicer je že v pogovoru z Ambrogettijevo in Rubinom priznal, da mu spričo neke situacije najprej pride na misel tisto, kar se ne sme storiti. »Nenavadno, a tako se mi dogaja,« je dejal (str. 37).

A takšnih izrazov ali primerjav ne najdemo samo v intervjujih in neformalnih pogovorih. Enake primerjave oziroma slikovite izraze najdemo tudi v papeževih pridigah ali spisih. Pomislimo samo na pastirje z vonjem po ovcah, kar so nekateri prevajali celo kot pastirje, ki smrdijo po ovcah, s čimer je seveda želel ponazoriti duhovnike, ki so blizu ljudem. Mimogrede, tukaj ne morem, da ne bi dodala še en citat iz intervjuja iz leta 2010. »Pastir, ki se zapre, ni avtentičen pastir ovac, ampak »česalec« ovac, ki jim dela kodrčke, namesto, da bi šel iskat druge.«

Skratka zdi se mi, da ravno ta sproščenost in domačnost papeža Frančiška napravlja blizu ljudem. Ravno ta sproščenost mu omogoča, da se ne drži strogo vnaprej napisanega besedila, ampak govori po trenutnem navdihu. In kolikor spremljam njegove govore lahko rečem, da so ravno tiste nenapisane besede največkrat citirane, saj prihajajo iz srca in izkušenj. Z nasmehom, obrazno mimiko in drugo neverbalno komunikacijo v ozadje postavlja strogo institucionalno govorico in vanjo vnaša bolj človeško, bolj osebno razsežnost, s katero se približa tako katoličanom kot nekatoličanom, intelektualcem in preprostim ljudem. Tako si lahko razlagamo tudi njegov prvi »Dober večer«.

Končala bom z anekdoto, ki se je pojavila v filipinskih medijih in ponazarja, kako Bergoglio tudi kot papež ni izgubil smisla za humor: V Šrilanki je papeža ob cesti pozdravilo 40 slonov, ki so bili pokriti s tkanino v barvah, ki so značilne za tamkajšnjo kulturo. Na Filipinih je papež sprejel skupino jezuitov, ki jih je bilo prav tako 40. In tako je eden od jezuitov rekel: »V Šrilanki vas je pozdravilo 40 slonov, tukaj pa nas je 40 jezuitov.« Papež mu je odvrnil: »Da, ampak sloni so bili bolje oblečeni kot vi.«