France Prešeren | (foto: Jože Bartolj)
Ali je slovenski kulturni praznik res praznik slovenske kulture ali je le dela prost dan?
Komentar tedna Klara Levstek
Bliža se slovenski kulturni praznik. To je državni praznik in hkrati dela prost dan. Dejstvo, da pade letos ravno na nedeljo, je povsem nepomembno. Pomembno pa je, da vsak zase pri sebi odgovorimo: kaj mi pomeni kultura, kaj mi pomeni slovenski kulturni praznik in kako ga želim praznovati.
V ožjem pomenu besede povezujemo kulturo z umetnostjo, največkrat z besedno umetnostjo. Slovenski kulturni praznik praznujemo namreč na dan smrti slovenskega pesnika Franceta Prešerna, ki je s svojimi pesmimi pokazal vso izrazno moč slovenskega jezika. Še več – postavil ga je ob bok drugim evropskim jezikom. Toda Prešeren še zdaleč ni edino ime na slovenskem Parnásu. Mnogi pesniki, pisatelji in dramatiki so iskali in še vedno iščejo tiste besede, ki imajo moč, da sijejo v svoj čas in preko njega. Spomnimo ob tem še na slovenske ljudske pripovedke in pravljice. Tudi te imajo v sebi moč sooblikovati slovenskega človeka. Že otrokom vlivajo čut za dobro. Napolnjujejo jih z upanjem, da dobro premaga zlo. Vzgajajo jih za vrednote, kot so poštenost, delavnost, vztrajnost. Opevajo lepoto in ustvarjajo red.
K umetnosti sodi tudi glasba: ljudska, narodno-zabavna, zabavna, zborovska, instrumentalna. Slovenska duša je nadvse muzikalna. Le spomnimo na rek: trije Slovenci, pevski zbor. Glasba nam je Slovencem položena v zibelko in nas spremlja do groba. Lepo je videti, da veselje do petja druži starejše in odrasle. Še bolj razveseljivo je slišati na pevski reviji nastop mladih pevcev. Posebej pa te vzradostijo pojoči otroški obrazi, ki resno sledijo svojemu zborovodji na šolski proslavi ali med sveto mašo.
Dotaknimo se še slikarstva, kiparstva, arhitekture. Tudi na teh področjih umetnosti imamo Slovenci veliko znanih imen. Nanje naletimo v monografijah, enciklopedijah, galerijah in seveda cerkvah. Le da tam ostajajo umetnine nepodpisane in zato mnogokrat njihovi snovalci pozabljeni. Neznana ostajajo tudi imena ljudskih umetnikov, ki so oblikovali jaslice, zidali in slikali kapelice.
Vse to so delali z namenom, da bi dvigovali človekovega duha. Lepoto in red pa so znali naši predniki ujeti tudi v gradnjo hiš in vasi. Pokrajinsko zaznamovana arhitektura odseva namreč človekov stoletni način življenja v sožitju z naravo. Žal danes takšna gradnja ne ustreza energijskim standardom. Vedno manj postaja zanimiva za obnovo, zato je marsikje zapisana propadanju. Pozabi pa so zapisane tudi človeške stvaritve, ki nosijo v sebi čar in brezčasno sporočilnost. Čeprav so del naše domače okolice in stopamo redno mimo njih, o njihovem ozadju včasih ne vemo ničesar. Ko sem se v jeseni udeležila konference za vzgojo za ljubezen do domovine in države, me je navdušila predstavitev ene učiteljice likovnega pouka. Na šoli so organizirali kulturni dan, ko so učenci v skupinicah raziskovali kulturno dediščino kraja. Vsaka skupina je morala fotografirati določeno kulturno znamenitost. Nato so slike računalniško opremili z nekaj zgodovinsko-umetniškimi dejstvi. Vse skupaj so izdali v zbirki, ki jo je podprla celo občina.
Naj na tem mestu omenim še realsocialistične kipe. Že njihova robatost, mestoma brutalnost, ne nagovarja človekovih estetskih čutov, kaj šele, da bi sporočala navdihujočo in brezčasno Resnico. Njihov čas in njihov namen je minil. Služili so komunistični ideologiji, utrjevali vero v vsemogočnost človeka in sistema. Gojili so kult voditeljev, poudarjali borbenost, a nemo odsevali krvavo revolucionarnost. Zato so danes zgolj srhljiv tujek na naših mestnih trgih, ki pa se ga še vedno ne upamo umakniti. So priča režimsko napihnjene zmage in ostalina komunistične revolucije, zato v demokratični družbi nimajo mesta. Toda družba bo postala res demokratična šele takrat, ko se bomo o teh dejstvih mirno pogovarjali. In k temu lahko veliko prispevamo učitelji. Ob ustrezni tematiki – tudi v povezavi z dnevom samostojnosti in enotnosti na primer – resnicoljubno spregovorimo o nedemokratičnih praksah starega režima. Zaradi njih smo Slovenci zavrgli avtoritarni komunizem ter izbrali večstrankarsko demokracijo in v ustavo zapisali svobodo izražanja.
Kaj je torej umetnost, kaj kultura? – Umetnost je iskanje Lepote, je premagovanje kaosa in ustvarjanje Reda; je tudi kritika zlaganosti in ogledalo Resnice. Umetnost je iskanje možnosti ter osebnega izraza – v želji, da se izraz dotakne misli in src drugih. Umetnost svojevrstno nagovarja čute in um posameznika – in to ne glede na čas in kraj, v katerem nekdo živi. Tako umetnost dviga človekovega duha in dviguje kulturo odnosov, kulturo pogovarjanja, kulturo bivanja, kulturo življenja. Slovenska umetnost utrjuje slovensko identiteto.
Svet je postal talilni lonec kultur. Toda Bog, naš Stvarnik, ljubi pestrost. Vsak posameznik je v njegovih očeh edinstven in dragocen. Vsaka rastlinska in živalska vrsta je vredna ohranitve. Koliko bolj je potem nujno, da z ljubeznijo ohranjamo svojo narodno identiteto znotraj množice ostalih narodov. Bog nam je to veliko odgovornost zaupal in učitelji imamo pri tem pomembno vlogo.
Torej – kaj bomo naredili ob letošnjem slovenskem kulturnem prazniku? Ne bodimo brezbrižni. Naj nam ne bo le dela in šole prost dan oziroma zgolj navadna nedelja. Odločimo se in ga zavestno obarvajmo s slovensko kulturo. Možnosti je nešteto. Za začetek izobesimo slovensko zastavo na svoje domove. Zapojmo slovensko himno pri maši. Potem pa se podajmo v muzej ali galerijo. Ali pa pojdimo na izlet v arhitekturno zanimiv kraj. Ali na grad. Ali pa stopimo v cerkev in preberimo nekaj o njenem nastanku in poslikavah. Ali pojdimo na izlet v kraj, ki ohranja sledi katerega od slovenskih kulturnih velikanov. Dragi starši, ljubitelji hoje – s svojimi otroki obiščite eno izmed poti pravljične Slovenije. Med hojo pa jim povejte ljudsko pripovedko. Udeležite se kulturnega dogodka, morda recitala Prešernove poezije. Oglejte si gledališko ali operno predstavo. Ali pa se preprosto potopite v dobro slovensko knjigo.
Dragi učitelji, vzemimo si čas in pomislimo, kaj lahko v svojem dragocenem poklicu storimo za oblikovanje slovenske identitete. Izzivov je veliko, ustvarjalnih možnosti pa tudi. In to ne zgolj ob Prešernovem dnevu, ampak skozi celo šolsko leto. Naj se naša skupna skrb za slovensko identiteto in kulturo ne konča s kulturnim praznikom, temveč naj bo naša trajna zaveza.
