Cerkev na Šrilanki in Filipinih

Svet | 12.01.2015, 19:39

V pričakovanju sedmega apostolskega potovanja papeža Frančiška so sodelavci Radia Vatikan podrobneje pogledali razmere, v katerih živi Cerkev na Šrilanki in Filipinih. Pred apostolskim potovanjem papeža Frančiška na Šrilanko in Filipine smo se pogovarjali z ljubljanskim pomožnim škofom Antonom Jamnikom.

Cerkev na Šrilanki

Pogled v zgodovino

Na Šrilanki se zgodovina krščanstva začenja v 16. stoletju, ko so na otok prišli Portugalci. Tem so sledili Nizozemci in skupaj z njimi je prišlo obdobje preganjanja katoliške Cerkve. Od konca 18. stoletja pa do šestdesetih let 20. stoletja, to je v času britanske nadoblasti, je bilo značilno neke vrste tekmovalno vzdušje med krščanskimi Cerkvami in drugimi verstvi. Po drugem vatikanskem koncilu se je prenovil tudi duh dialoga. V zadnjem obdobju je v državi prisotno veliko število misijonov. Njihovo delovanje pa žal zaznamujejo naraščajoče napetosti, katere na eni strani podžigajo krščanske sekte, na drugi pa budistični nacionalisti.

Današnja situacija

Na Šrilanki katoličani predstavljajo okoli sedem odstotkov celotnega prebivalstva. So najštevilčnejša krščanska skupnost. Velika večina šrilanških prebivalcev je sicer pripadnikov budistične vere, ki je v državi prisotna od 3. stoletja pr. Kr. Ustava budizmu tako priznava določene privilegije in vladna financiranja, a tudi pripadnikom drugih religij zagotavlja pravico do verske svobode.

Kljub temu občasno prihaja do primerov družbenega pritiska in nasilja nad kristjani ter drugimi verskimi manjšinami, in sicer s strani nekaterih ekstremističnih frakcij budistov. To je med drugim mogoče pojasniti s širjenjem ene od oblik budističnega in singalskega nacionalizma, katerega navdihujejo menihi, ki so spodbujali tudi etnični konflikt med Singalci in Tamilci. Slednje ima svoj odraz tudi v državni politiki, in sicer odkar je leta 2004 v parlament vstopila ultranacionalistična stranka (Jhu), ki med drugim zagovarja predloge zakona o prepovedi spreobrnjenja.

Katoliška Cerkev – za mir in spravo

Katoliška Cerkev se je tem ukrepom uprla skupaj z drugimi manjšinami in gibanji za človekove pravice. Šrilanški škofje, ki so zaskrbljeni zaradi možne omejitve svobode glede osebne izbire in pluralističnega značaja države, so med drugim že večkrat predlagali ustanovitev mešane komisije. Le-to naj bi sestavljali predstavniki vlade in različnih verskih skupnosti.

Cerkev je kot »most« delovala tudi v času državljanske vojne, ki je trajala skoraj tri desetletja. Takrat je bila most med etnijami v sporu. Ker so katoličani tako med Singalci kot Tamilci je uspela ohraniti ravnovesje in tako spodbujati spravo ter mir. Še sedaj si katoliška Cerkev dejavno prizadeva za zdravljenje travm, ki jih je povzročila vojna, za širjenje vrednot sprave na vseh nivojih, za resnico glede storjenih zločinov, za zaščito človekovih pravic, zlasti med tamilskim prebivalstvom.

Šrilanški škofje so v preteklosti in tudi še danes večkrat ponavljajo, da socialna pravičnost, ekonomski razvoj in nujno razločevanje med politiko in religijo so in morajo ostati osnovna načela življenja njihovega naroda.

Singalski budistični fundamentalizem

Prvi med njimi je singalski budistični fundamentalizem. Pristaši le-tega se smatrajo za varuhe nacionalne budistične identitete države. Osnova njihove ideologije je identifikacija budizma, singalske etnije in Šrilanke. Nostalgično spominjanje preteklosti prebuja zavest o identiteti Singalcev kot drugačni in odličnejši od identitete prebivalcev, ki niso pripadniki budizma. Najradikalnejše skupine pristašev tega fundamentalizma tako vse, ki niso budisti, dojemajo kot grožnjo za nacionalno identiteto.

Spopad med fundamentalizmi

Tako kot drugod po svetu se je tudi na Šrilanki izkazalo, da fundamentalizem podžiga fundamentalizem. To je drugi izziv. Prebuditev budističnega verskega radikalizma med singalsko večino je ponovno razvnela tudi tamilski nacionalizem, ki je prav tako ekskluzivne narave. Podobno pa se je zgodilo še znotraj majhnih muslimanskih in krščanskih skupnosti, katerih pripadniki so tako Singalci kot Tamilci. Krščanski fundamentalizem je bil zlasti v ospredju v devetdesetih letih. Napetosti in medsebojne obtožbe so zaostrile lokalne evangelijske in binkoštne sekte, ki so se posluževale agresivnega prozelitizma, zaradi česar so budisti kristjane obtožili »ne-etičnih spreobračanj«.

Posledice državljanske vojne

Poleg vsega tega se Šrilanka sooča s posledicami državljanske vojne, ki se je zaključila leta 2009. Več tisoč izginulih, 30 tisoč vdov, na tisoče sirot, materialna škoda in globoke rane: razdeljenost znotraj verskih skupnosti zaradi različne etnične pripadnosti, razdraženost etničnih in verskih napetosti, težnja, da se nacionalni konflikt razširi na sosednja področja. Zaradi vsega tega je šrilanški narod utrujen. Želi si dolgotrajnega miru, varnosti, prijateljstva, harmonije. Zahteva, da se naredi vse, da se zgodovina ne bi ponovila, da bi bile pravice zagotovljene vsem, da bi se našla rešitev za obstoječe probleme, kar političnim voditeljem pred vojno ni uspelo.

Vloga Cerkve

Cerkev na Šrilanki v tem trenutku, ko pričakuje prihod papeža Frančiška, ob vseh omenjenih izzivih najprej potrebuje spreobrnjenje. In sicer spreobrnjenje, ki presega etnične, jezikovne in regionalne razlike. Najprej mora Cerkev sama biti ozdravljena in spravljena, da lahko potem postane posrednica v nacionalnem ozdravljenju in spravi. Ko si prizadeva za spravo med kristjani, mora podreti zidove, ki so bili v preteklosti zgrajeni v srcih. Ponovno mora vzpostaviti prekinjene odnose, in sicer tako, da tisti, ki so povzročili trpljenje, prevzamejo odgovornost, javno priznajo svojo krivdo. Za celjenje ran in premagovanje sovraštva so nujne geste odpuščanja. Tako kot je za novo človeštvo nujna notranja preobrazba v življenju krivca in žrtve. Le s tem semena sprave dobijo korenine.

V procesu sprave ima pomembno vlogo evharistija. V njej se spominjamo vsega, kar se je zgodilo Kristusu in luč vstajenja postane balzam za rane. Evharistija pretekle dogodke tako postavi v okvir širšega Božjega načrta.

100-dnevna duhovna priprava

Ena od pobud je bila 100-dnevna globoka duhovna priprava. Del le-te so bile svete maše, molitvena bdenja, posebna molitev, napisana prav za to priložnost, in češčenje z otroki v katoliških šolah ter župnijah. Vsak vernik je bil tudi povabljen, da bi v tem času opravil vsaj eno konkretno dobro delo, in sicer v spokorniški drži in zavedanju usmiljenja ter sočutja do bližnjega. Iniciativo je spodbudila katoliška Cerkev na Šrilanki. Na njenem začetku je šrilanški škof Fidelis Lionel Emmanuel Fernando poudaril, da je obenem potrebna tudi duhovna priprava na kanonizacijo bl. Jožefa Vaza, katerega bo papež Frančišek za svetnika razglasil med sveto mašo 14. januarja.

Blaženi Jožef Vaz

Bl. Jožef Vaz je spodbujal mir in spravo v trenutkih, ki so bili za Šrilanko kritični. Velja za »apostola« Šrilanke. Rojen je bil leta 1651 v Indiji. Kmalu zatem, ko je postal duhovnik v redu oratorijancev, je odšel v misijone na Šrilanko. V tistem času so nizozemski kalvinci nasilno preganjali katoličane. Vaz je med preganjano skupnostjo osnoval kar 15 cerkva in 400 kapel. Dragocen je tudi njegov prevod evangelija v singalščino in tamilščino. Umrl je 16. januarja 1711. Za blaženega ga je razglasil papež Janez Pavel II. leta 1995.

Ekološke torbe iz jute

Neka druga pobuda, povezana s papežem Frančiškom, se odvija na skoraj 2000 metrih nadmorske višine. V najvišje ležečem šrilanškem kraju Nuwara Eliya se je med redovnicami, sestrami Dobrega pastirja, porodila zamisel, da ustanovijo delavnico, kjer izdelujejo torbe iz jute. Poleg možnosti zaposlitve, ki so jo sestre dale šestnajstim dekletom, je v ozadju iniciative še želja omejiti razširjeno uporabo plastičnih izdelkov, torej ekološki povod, ki je zelo blizu svetemu očetu.

Hiše za revne

Sestre Dobrega pastirja pa imajo še en projekt, s katerim želijo pripomoči k razvoju lokalne skupnosti. Rade bi zgradile hiše za revne. Mnoge osebe na periferiji mesta živijo v zasilnih prebivališčih, sestavljenih samo iz štirih lesenih desk. 160 teh prebivališč, ki so bila v najslabšem stanju, so sestre v zadnjih petih letih že preoblikovale v primernejše nastanitve. Pri financiranju so pomagale tudi same družine, katerim so le-ta namenjena. Vzpostavljen je bil sistem skupin, sestavljenih iz dvanajstih družin. Vsaka skupina je morala vsak mesec prihraniti vnaprej določeno vsoto, katero je nato prispevala za gradnjo. In to vse dokler ni bila končana gradnja dvanajstih hiš. Predstojnica tamkajšnjega samostana sester Dobrega pastirja pri tem poudarja, da projekt ni namenjen pomoči izključno katoliškim družinam, ampak vsem.

Cerkev na Filipinih

Sedanje okoliščine

Po skoraj 500 letih po prvi evangelizaciji je katoliška Cerkev na Filipinih močno ukoreninjena v življenju države. S skoraj 82 milijoni vernikov med okoli 100 milijoni prebivalcev, Filipini danes štejejo več katoličanov od katerekoli evropske države. So edina azijska država s katoliško večino. Vera je v kulturi dobila raznolike izraze ljudskih pobožnosti. Krščanske vrednote prežemajo javno družbeno življenje.

Glas Cerkve je verodostojen

Glas Cerkve velja za verodostojnega in spoštovanega, zlasti na področjih revščine, ekonomskih in socialnih neenakosti, korupcije, politične nestabilnosti in secesionizma. Filipinski škofje so tudi v najbolj kritičnih političnih trenutkih države zavračali vsak nasilen odgovor, pozivali k resnemu razločevanju in skupni molitvi.

Pomembno področje delovanja Cerkve na Filipinih je varovanje življenja in dostojanstva človeške osebe. Pomenljiv je bil njen prispevek v boju za odpravo smrtne kazni; in za zaščito najranljivejših, kot so staroselci, migranti, kmetje, zaporniki, ženske, otroci. Redno se oglaša tudi v povezavi z delikatnim demografskim vprašanjem, ki je v središču javne razprave v zadnjem desetletju. Škofje zagovarjajo stališče, da povod za trdovratno revščino in družbene neenakosti ni v pretiranem številu prebivalstva, temveč v polomu ekonomske politike vlade in v korupciji.

Vloga laikov

V svojih bojih za življenje ali za družino škofje na Filipinih lahko računajo na pomoč laikov. Prisotnost le-teh v Cerkvi je zelo pomenljiva, tudi zahvaljujoč katoliškim šolam. Za zgled sta jim med drugim dva filipinska svetnika, oba laika, sv. Lovrenc Ruiz in sv. Pedro Calungsod. Kot poudarjajo škofje, je odgovor na državne probleme odvisen od vseh državljanov. Vsakdo, pravijo, mora prispevati svoj delež tako, da se osebno odloča na podlagi evangeljskih vrednot.

Pomembna področja, kjer je nepogrešljivo pričevanje laikov, so torej zaščita družine, boj proti korupciji, ki je globoka rana javnega življenja v državi, spodbujanje človekovih pravic, socialne pravičnosti in miru, varstvo okolja ter delo z migranti. Pri tem je nujno omeniti, da so Filipini domovina številnih misijonarjev. In sicer ne samo dejanskih misijonarjev in misijonark, ki delujejo na azijski celini in drugod, ampak tudi mnogih emigrantov, navadnih vernikov, ki evangelij preprosto preko svojega pričevanja življenja in vere prinesejo v države, ki so jih sprejele.

Cerkev na spletu in v medijih

Poleg močne navzočnosti laikov je še ena značilna poteza Cerkve na Filipinih njena prisotnost na spletu in v medijih. Škofovska konferenca na spletni strani poleg uradnih dokumentov objavlja več časnikov, revij in oskrbuje informativno agencijo o življenju Cerkve (CBCP Monitor, Impact, Gateway, CBCP News). Nekateri škofje imajo tudi svoj osebni blog. Drugo sredstvo oznanjevanja, ki ga aktivno uporablja Cerkev na Filipinih, pa je radio. Katoliški radio, Radio Veritas, s sedežem v Manili, je zaradi kvalitete svojih oddaj cenjen tudi med poslušalci onstran državnih meja.

Nove pastoralne prioritete

Med izzivi, ki odločilno vplivajo na pastoralno delovanje Cerkve na Filipinih danes, je na prvem mestu globalizacija. Ta je namreč povod, da so najrevnejši potisnjeni še bolj na obrobje. Cerkev si zato zlasti med revnimi v zadnjih letih prizadeva za novo evangelizacijo. Na podlagi tega in drugega izziva, ki je spodbujanje kulture miru, je za svoje pastoralne prioritete izbrala sledeče: poglobitev vere; vključitev vseh vernikov v življenje Cerkve; formacija laikov; okrepitev družine; mladi; prenova formacije klera; zanimanje za ekološke probleme; medverski dialog; misijoni ad gentes. Pomembno vlogo pri teh nalogah imajo katoliške šole, ki v središče postavljajo celostno formacijo osebe.

Obstaja še en izziv, ki določa pastoralno delovanje Cerkve na Filipinih. To je poplava evangelijskih sekt ameriškega izvora, ki so se v zadnjih desetletjih razširile zlasti na mestnih periferijah. Poleg katoličanov sta med kristjani v državi sicer najštevilčnejši skupnost Neodvisna filipinska cerkev (Iglesia Filippina Independiente), ustanovljena leta 1902, in skupnost, ki se imenuje Iglesia ni Cristo in ki je pogosto zelo protikatoliško usmerjena. Na širjenje teh skupnosti in drugih verskih gibanj je Cerkev odgovorila z iskanjem novih oblik in načinov krepitve vere katoličanov. V skladu s tem je na primer spodbudila razvoj karizmatičnih gibanj (El Shaddai), ki so zvesta katoliškemu nauku.

Dialog z muslimani

Prav posebno poglavje pa zadeva odnose med kristjani in muslimani. Muslimanska manjšina na Filipinih šteje okoli 10 milijonov in prebiva večinoma na jugu države. Obstajajo gibanja, ki si prizadevajo za neodvisnost manjšine in so zato že leta v sporu z vlado. V tem delikatnem kontekstu Cerkev predlaga izziv dialoga. Med drugim je ustanovila organizacijo (Bishop Ulama Conference), ki povezuje katoliške škofe in islamske verske voditelje. Njihov cilj je skupno prizadevanje za mir in spravo. In sicer preko pogovora in učenja življenja dialoga, od otrok do mladih in univerzitetnih študentov, pripadnikov islama in krščanstva. Isti cilj, to je širiti duha in kulturo dialoga, sprave in miru med novimi generacijami, ima tudi gibanje Silsilah, ki obstaja že 25 let. Le-to vsako leto organizira tako imenovano »vas harmonije«, kjer se zberejo mladi iz celotne države.

Posnemati Kristusa

Med prednostnimi nalogami za filipinske duhovnike pa je sodeč po nedavnem pismu predsednika škofovske konference »posnemati Kristusa«. To vabilo je msgr. Socrates B. Villegas zapisal v pismu, ki ga je namenil udeležencem srečanja škofijskih duhovnikov v Manili. Le-to je bilo organizirano kot priprava na skorajšnji obisk papeža Frančiška. Tema je bila posvečena revnim, ki so še posebej pri srcu svetemu očetu in katerim bo v Cerkvi na Filipinih namenjeno prihodnje leto. Osrednje mesto v Villegasovem pismu so imele besede o duhovniškem poslanstvu. Duhovnik naj bi vodil z zgledom in ne pridiganjem. Če je osredotočen na posnemanje Kristusa in ne na postavljanje cen za prejem zakramentov, bo prišlo do prenove, je prepričan predsednik Filipinske škofovske konference. Pismo je tako sklenil z besedami: »Glejmo Jezusa in bodimo kot On. To je naša edina dolžnost: biti Jezus in podarjati Jezusa, ki je naš edini zaklad.«