Papež na Šrilanki in Filipinih: Krščanstvo kot tuja religija
Svet | 12.01.2015, 19:32
Eden prvih večjih dogodkov na programu obveznosti papeža Frančiška v letu 2015 je njegovo sedmo mednarodno apostolsko potovanje. Obiskal bo dve azijski državi, Šrilanko in Filipine.
Azija je največja celina. Njeni prebivalci predstavljajo okoli dve tretjini svetovnega prebivalstva. Na njeni površini najdemo izjemno bogastvo kultur, ki so dediščina starodavnih civilizacij, etnij in jezikov. Je tudi zibelka velikih svetovnih religij, od judovstva, islama, hinduizma, budizma in mnogih drugih duhovnih tradicij.
Krščanstvo kot »tuja religija«
Tudi krščanstvo se je rodilo v Aziji. Pa vendar paradoksalno danes med veliko večino azijskih narodov velja za religijo, ki je »tuja«. Ali pa za religijo, ki pripada nekdanjim zahodnim kolonizatorjem, s čimer vloga krščanstva na celini postane še bolj zapletena. Toda krščanstvo se je v Aziji razširilo že v prvih štirih stoletjih po Kristusovem rojstvu. Izhodišče je bila Sirija, od koder je krščanstvo, kot pravi tradicija, preko oznanjevanja svetega apostola Tomaža prišlo najprej v Indijo. V 7. stoletju pa na primer tudi na Kitajsko, in sicer preko dinastije Tang in nestorijanskega meniha Alobena.
Kljub razširjenosti v prvih stoletjih pa krščanstva v 16. stoletju, pred evropskim kolonialnim prodiranjem, na azijski celini skoraj ni bilo najti. Razlogov za to je več. Po eni strani zaradi velikih religioznih tradicij s starodavno in ukoreninjeno navzočnostjo v azijskih kulturah in družbah ter zaradi dejstva, da krščanstvo nikoli ni bilo državna religija v azijskih državah. Po drugi strani pa zaradi omejene številčne pripadnosti in osamitve krščanskih skupnosti, ki so bile ločene od družbe, v kateri so prebivale. Do teh ločitev je prišlo na podlagi rasnih, kastnih in geografskih konotacij, ko se je sčasoma vse bolj krepilo dojemanje krščanskih skupnosti kot tujih stvarnosti. Navsezadnje pa je krščansko prisotnost oslabila še notranja razdeljenost Cerkve. Prihod kolonializma je tako samo še poglobil že obstoječi razkol med azijskimi kulturami in krščanskimi skupnostmi.
Takšno konfliktno situacijo je v zadnjih desetletjih ponovno zaostrila globalizacija. Ta pojav je namreč prebudil čustva, povezana z identiteto, in tako prispeval k okrepitvi moči verskega fundamentalizma nacionalistične narave. Slednji pa po definiciji odklanja verski pluralizem.
Škofovska sinoda, 1998
Cerkvi v Aziji je bilo leta 1998 posvečeno izredno zasedanje škofovske sinode. Takratni papež Janez Pavel II. je v posinodalni apostolski spodbudi zapisal, da je resnično skrivnost, zakaj je Zveličar sveta, rojen v Aziji, še sedaj na široko nepoznan med azijskimi ljudstvi. V dokumentu nadalje beremo, da so mnogi sinodalni očetje med zasedanjem govorili o ovirah, s katerimi se srečujejo pri oznanjevanju Jezusa kot edinega Zveličarja v svojih kulturah. Ljudje ga brez težav sprejmejo kot enega od izrazov Božanskega ali Absolutnega, vendar pa ne kot edini izraz. Spodbuda posebej omenja še dve oviri. Prva je breme zgodovine, in sicer nekatere metode, ki so bile za oznanjevanje uporabljene v preteklosti in so vzbujale strah med pripadniki drugih religij. Druga ovira pa je bojazen, da bi evangelizacijsko poslanstvo Cerkve povzročilo uničenje drugih verstev in kultur.
Med sinodo leta 1998 se je jasno ponovno pokazal tudi problem dojemanja Jezusa in krščanstva kot nečesa tujega. V povezavi s tem je bil podan predlog, kako oznanjevati. In sicer ne več kot »Cerkev – helikopter«, to je od zgoraj navzdol, na način, ki Cerkev povezuje z oblastjo, bogastvom, dogmatizmom, ortodoksijo, prozelitizmom in spreobračanjem. Oznanjevati je potrebno na način, ki ga povzema podoba Cerkve kot voza, katerega vlečejo biki. Značilnosti te metode naj bi bile dialog z revnimi in z drugimi verstvi, pripravljenost, da bi služila, in ne, da bi se ji služilo. Poleg tega naj bi ta nova metoda oznanjevanja uporabljala zgodbe, prilike in simbole, ki bi korak za korakom vodili ljudi, da bi se približali skrivnosti. Jezusa naj ne bi predstavljali toliko preko abstraktnih pojmov, kolikor preko podob, ki so bolj razumljive za azijske kulture: na primer kot Učitelja modrosti, Osvoboditelja ali sočutnega Prijatelja revnih.
Azijsko okolje zaznamujeta dve temeljni dejstvi: revščina velikega dela prebivalstva in pluralnost religij, med katerimi je krščanstvo samo majhna manjšina. Da bi ostala usklajena s to tako imenovano »azijskostjo« in v njej utelesila krščansko izkušnjo, mora teologija v Aziji torej na prednostno mesto postaviti medverski dialog in vidik osvoboditve, razumljene kot osvoboditve od vezi dedovanja in kot osvoboditve od ekonomskega izkoriščanja ter neenakosti.
Vir: Radio Vatikan
