Kaj je prinesla pobuda ZA privatizacijo
| 28.01.2015, 14:01 Jože Bartolj
V manj kot tednu dni je pobuda za privatizacijo in depolitizacijo gospodarstva že zbrala široko podporo okoli 8500 podpisnikov. Med njimi ne manjka uspešnih gospodarstvenikov, slovenskih akademikov najvišjega ranga, mladih, ki si želimo, da Slovenija postane država priložnosti, kjer si bo možno in vredno ustvarjati kariero in družino, ter več tisoč drugih državljanov, ki želijo zase in svoje potomce boljši jutri.
Prvi cilj začetnikov pobude je bil tako v resnici dosežen že v prvih dneh akcije: želeli smo dati glas državljanom. Priložnost, da se z nami oglasite za odprto in investicijam prijazno gospodarstvo in proti prisilnemu sovlagateljstvu in socializaciji tveganj tam, kjer zanju ni nobenega utemeljenega/zadostnega razloga. Naš cilj je bil tudi, narediti konec enoumju, ki se v razpravi o privatizaciji ustvarja, ko mediji kot protiutež nasprotnikom privatizacije prikazujejo ljudi, ki v ključnost obsežne privatizacije sploh ne verjamejo, ampak jo zagovarjajo zgolj v zelo omejeni obliki, kot nujno zlo za pokrivanje preteklih dolgov in ugodno nadaljnje zadolževanje za tekoče potrebe proračuna, ki jih niso pripravljeni oklestiti. Tudi to dvoje sta relevantna razloga, gotovo. Nista pa ne edina ne najbolj pomembna, zato je bila dosedanja razprava brez sogovornikov, ki bi to jasno povedali, izkrivljena.
Hkrati je bil to skrajni čas, da se odločno oglasimo, saj so šli nasprotniki privatizacije (oziroma konkretno: njihov predstavnik Luka Mesec) celo tako daleč, da so v državnem zboru predlagali sklep, da večina državljanov nasprotuje privatizaciji. Želeli so si torej vzeti pravico, da oni glasujejo o tem, kaj mi mislimo. Pokroviteljski odnos dela slovenske politike je s tem dosegel nov vrh in nevarno bi bilo pristati nanj. Ustvarili smo priložnost, da ga skupaj zavrnemo.
Bolj kot razlogom za privatizacijo o katerih lahko precej preberete na spletni strani pobude in v številnih preteklih zapisih podpornikov, naj se tokrat posvetim nekaterim odzivom na pobudo, ki jih lahko spremljamo te dni.
Pogost očitek je na primer, da gre pri pobudi za politično in strankarsko akcijo. Za politično gotovo – pobuda nenazadnje zadeva odnos države do gospodarstva in je naslovljena na vse ključne odločevalce v državi. V tem smislu je politična, je izraz aktivnega državljanstva in na tem gotovo ni nič slabega. Njeni pobudniki in podpisniki pa se nismo povezovali na podlagi strankarskih afiliacij, nasprotno, večina jih verjetno sploh nima. In tudi v besedilu peticije smo jasno zapisali, da ne verjamemo v to, da bo kakšna drugačna politična konstalacija ustrezno upravljala državno premoženje – ker težava ni (zgolj) v ljudeh, ampak v sistemu politiziranega gospodarstva nasploh. In temu se zoperstavljamo, neodvisno od siceršnjih pogledov na posamezne politične akterje.
Seveda pa vse to ne pomeni, da podpore političnih strank ne cenimo. Jo in si želimo, da bi bila čim širša, saj gre za cilj, ki bi nam moral biti vsem skupen: za uspešnejši razvojni model, ki bo odprl vrata zasebnim investicijam s tem pa tudi boljšemu upravljanju, rasti in nastajanju vzdržnih delovnih mest. Doslej so razumevanje in podporo takšnemu cilju pokazali predstavniki dveh parlamentarnih in nekaterih izven parlamentarnih strank. Upamo, da se jim bodo pridružili še kolegi iz opcij, ki so doslej ostale zadržane, zato smo jih v zadnjih dneh z dopisom vsem poslanskim skupinam k temu tudi povabili.
Naslednji pomislek, ki sem se ga v teh nekaj dneh že krepko naveličal, gre nekako takole: »sem za privatizacijo, ampak, ker je podpisal/-a ta in ta, vaša pobuda ni resna in nočem biti zraven.« Koga pa moti še kaj bolj banalnega, na primer, da je slika katerega od izpostavljenih podpornikov previsoko/prenizko… Razumite, da vam ljudje ne rabijo biti všeč, da se z njimi strinjate in še pomembneje, da samo zato, ker se o nečem drugem ne strinjate, ne pomeni, da se o ničemer ne morete. Malo zrelosti bo potrebne in zavedanje, da gre za prizadevanje, ki je mnogo večje kot kateri izmed podpisnikov osebno. Precej bolj kot razmislek o tem, kdo vam je všeč in kdo ne, je torej na mestu razmislek o vsebini in sporočilu pobude. Z veseljem ugotavljam, da so to mnogi prepoznali in upam, da nas bo v prihodnjih dneh še veliko več. V tem smislu naj naša pobuda združuje drugače misleče okoli cilja, ki nam je skupen: države z boljšim poslovnim okoljem, več meritokracije in večjim razvojnim potencialom. Za prihodnost z več blaginje gre.
Kako pa po lansiranju pobude ZA zvenijo argumenti PROTI?
Nasprotniki privatizacije so se malo oddaljili od tistih najbolj smešnih argumentov proti. Na primer, da s prodajo podjetja »izgubljamo«, kot je senzacionalno še pred kratkim pisala Mladina. Čeprav je jasno, da bodo privatizirana podjetja še vedno tukaj, le lastniki bodo drugi. In ti bodo brez možnosti, da uporabijo davkoplačevalce kot bankomat, prisiljeni stranke postaviti na prvo mesto. Torej, da storitve, za katere obstaja povpraševanje, izboljšujejo.
Tudi lajno o dobičkonosnih državnih podjetjih s katerimi naj bi polnili proračun, so prisiljeni počasi opuščati, saj se vsak dan znova izkazuje, da so bile navedbe njihovih predstavnikov, ki so to trdili, laž (nekaj takšnih primerov dobro demantira Goran Novković v zapisu za Portal Plus). Še več, podpovprečno dobičkonosnost in produktivnost državnih podjetij v primerjavi z zasebnimi kaže tudi strokovna literatura, ki je razmere v slovenskem gospodarstvu preučevala za daljše obdobje ne le iz leta v leto. Vsi, ki bi vas izbor domače in tuje strokovne literature v povezavi s privatizacijo zanimal podrobneje, ga boste predvidoma na dan predstavitve pobude v državnem zboru (v ponedeljek torej), lahko našli tudi na spletni strani pobude.
Te dni smo že lahko opazili obračanje plošče, ko tudi nasprotniki pravijo, da sploh niso proti privatizaciji, ampak »zgolj« proti razprodaji. Tu lahko zagovorniki privatizacije razglasimo še eno zmago, pa čeprav je jasno, da gre za slepilni manever. Vseeno pa: nedvoumno torej protipetičarji priznavajo, da so bili dosedanji sistem in doslej preizkušene »rešitve« slabe. Kaj pa ponujajo kot alternativo? Še več istega v resnici. Spet je prišel čas za zagovor neskončnemu pripravljanju nacionalnih strategij, ustanavljanju teh in onih upravljalnih/nadzornih teles, čakanju na »prave cene« in še vsega drugega, kar neuspešno počnemo že od prehoda iz socializma v tranzicijo (ki je v Sloveniji po poldrugem desetletju v resnici še bolj pri začetku – toliko o »hitenju« s privatizacijo).
Alternative temu, kar je že »preverjeno zanič« kot se je ustrezno izrazil eden od podpisnikov pobude za privatizacijo, nasprotniki niso pokazali. Zatekajo se k zavlačevalnim taktikam in občasno omembo »delavskega soupravljanja«, ki da bo vse uredilo. Pri tem pa spregledajo, da jim nihče delavskega soupravljanja ne brani že sedaj. To je čisto legitimna poslovna strategija in tisti, ki si to želijo, naj pač primaknejo svoj vložek. Če bodo državni deleži na prodaj, bo interesentom uresničitev te namere kvečjemu olajšana.
Verjetno si bodo za potrebe sprotne retorike te dni izmislili še kakšen povsem »nov« sistem centralnega planiranja gospodarstva. Če jim verjamete, se spomnite: tudi prejšnjič so tako govorili in tudi naslednjič bodo. Koliko dokapitalizacij še rabimo, da vas bo izučilo?
Zaključim naj z odgovorom na slogan: »Prodaja ni ne prostovoljna, ne poštena in ne pravična!«, ki ga slišimo iz druge strani te razprave.
Neprostovoljno je prav državno lastništvo, saj nam je prebivalcem vsiljeno in brez naše privolitve vzdrževano z našimi sredstvi. Nepoštena je trditev, da gre za »naša« podjetja, ko pa se o njih in za njih nikakor ne odločamo državljani, ampak jih kot bankomat uporabljajo interesne mreže. Nepravično je, da moramo davkoplačevalci nositi tveganje, ko se politiki odločijo igrati podjetnike in borzne posrednike z našim denarjem. Neprostovoljno, nepošteno in nepravično je, da je račun centralnega plana vedno znova izstavljen davkoplačevalcem. Naredimo temu konec.
Več komentarjev na Casnik.si
