Ljudje smo ranjena bitja
Naš pogled | 13.01.2015, 14:40 Petra Stopar
Predstavljajmo si za teh nekaj trenutkov naš planet, kot se ga vidi iz vesolja. Majcena, modra frnikola, ki jo naseljuje mnogovrstno življenje, vključno s človeštvom. Človek si je ta planet podvrgel, upravlja z njim, ga poseduje, uničuje … ne le okolja samega, kot morda večina od nas pomisli, ampak tudi človeško raso. Zakaj? Kaj ga vodi v to?
Ljudje smo v svojem bistvu ranjena bitja. Zato nenehno iščemo srečo, izpolnitev, uresničitev … Kljub temu, da smo v zadnjih desetletjih napredovali s svetlobno hitrostjo, nismo srečni. Zdi se, da bolj ko smo napredni v znanosti in razvoju, bolj smo ranjeni, zaznamovani. Naša materialna, tehnološka in intelektualna moč res raste, toda naša duhovna moč, vrednost človeka kot najlepše kreacije narave, kot najdragocenejše Božje stvaritve, upada.
Že na svet pridemo na nek način zaznamovani. Sprva dovzetni za obstoječe družinske rane, postanemo kasneje še platno, ki ga s svojimi dojemanji in pričakovanji poslikata družba in okolica. Mislimo, da smo imuni na njene vplive in posege, pa nismo. Čeprav zelo potuhnjeno, pa se zelo radikalno in z vso gotovostjo v nas zasidrajo mnenja, stališča, razlage ljudi, s katerimi se srečujemo, pogovarjamo in družimo. Prepričani smo, da smo avtonomni, no, vsaj skušamo biti. Prizadevamo si, da bi mislili s svojo glavo. Ali res? Ali v resnici ne bdi nad našim razmišljanjem in dejanji neka kolektivna zavest, ki se ji ne smemo upirati, sicer lahko izostanemo, razočaramo? Kdo je tisti, ki usmerja naše misli, če to nismo mi sami? Zakaj to dovoljujemo?
Zakaj dovoljujemo manipulacijo? Tudi, če človek prizadene sočloveka ali če gre nadenj z orožjem, ga to ne gane. Prepričan je, da je to, kar dela, prav, ker je svoboden, verjame, da bo za svoje početje bogato nagrajen. Tedaj vsakdo, ki se poslužuje nasilja, najsi bo telesnega ali duševnega, ne vidi človeka kot svojega vrstnika, ne čuti njegove bolečine in se ne zmeni za njegovo stisko. Glavno, da je on zmagovalec. »Jaz, jaz, jaz ….« Ko bo njegov jaz tako velik, da ne bo prostora več za nikogar drugega, zate ali zame, ne bo prostora niti za njegovo lastno srce. Zmagal bo razum, čutenje in sočutje pa je za reciklažo. »Pogovarjajmo se raje o drugih, mi nimamo problemov.« Ali vam je to zatiskanje oči kaj znano? Priznajmo, težko je iti iz svoje kože in se za trenutek vživeti v bližnjega. Sami smo preveč ranjeni, da bi prenesli še breme koga drugega, kaj šele da bi mu ga pomagali nositi. Ta pot je pretežka in za ovinke nimamo kondicije, tudi če se za vogalom skriva prava sreča, prava rešitev.
In kje v tej podobi je zdaj povezava s planetom, s katero sem začela, se sprašujete? Hotela sem samo spomniti, kako krhko in minljivo je človeško zemeljsko življenje v primerjavi z Božjo naravo in vesoljem, pa vendar se človek obnaša, kot da je vsemogočen in nepremagljiv. Jemlje si pravico do tega, komu bo dovolil živeti in komu ne, premalokrat pa je hvaležen svojim staršem, da so ga sprejeli v ta svet, materi, ki ga je rodila, četudi ji to morda ni bilo lahko … tu se pojavi vprašanje človeške tragike, ki smo ji ta čas priča tudi pri nas – evtanazije. Sliši se pozive, da bi bilo o tem vprašanju »smiselno« razpravljati. Če kaj, so tu smiselne besede, da si "človeško bitje zasluži varstvo življenja od spočetja do smrti; da nihče nima pravice zahtevati lastne usmrtitve z roko drugega, da nihče ne sme hote vzeti življenja drugemu", kot je dejal nekdanji predsednik Komisije za medicinsko etiko dr. Jože Trontelj.
Še ena človeška tragika nas te dni pretresa. Nedelja je v svetovni javnosti odmevala kot dan množičnega shoda v znak solidarnosti z žrtvami napadov na francoski satirični tednik in judovsko trgovino v Franciji. To je razumljivo, saj se je napad zgodil v demokratični in razviti družbi, kjer velja pravica do svobode govora in mišljenja. Vendarle pa moramo ob protestih tudi mi obdržati trezno glavo in se zavedati, da pravica do svobode govora še ne pomeni pravice do sovražnega govora, sramotenja in žaljenja. Če je Charlie Hebdo, sicer medij z majhno naklado za tako veliko državo kot je Francija, velikokrat v svojih izdajah užalil pripadnike islamske vere, pa je – lahko bi rekli pod krinko satire – v svojih karikaturah marsikdaj žalil tudi Cerkev in kristjane. Seveda pa vsako nasilje nad človekom, ne glede na to, ali je po poklicu novinar, politik ali preprost trgovec, neopravičljivo. Potemtakem bi morali shode pripravljati tudi v znak solidarnosti z vsemi množičnimi nedolžnimi žrtvami skrajnega islamizma v Iraku, Siriji in še kje. Prav tako bi morali pod svojim pragom pomesti predstavniki držav, ki sistematično zatirajo svobodo govora, pa so se udeležili shoda v Pariz v podporo tedniku. Kljub temu, da se je zborovanja udeležilo približno milijon in pol ljudi, to ne bo dovolj za zaustavitev nasilja po svetu.
Medtem ko se varnostne in obveščevalne agencije sprašujejo, kaj je šlo narobe, da so spregledale načrte džihadistov za napad, skrajneži grozijo z novim maščevalnim pohodom. Tokrat naj bi bil na vrsti Vatikan in samo mislimo si lahko, kaj bi uresničitev te grožnje pomenila za vse nas, glede na to, da že zdajšnji konflikti na različnih celinah predstavljajo tretjo svetovno vojno, ki se, čeprav po delih, odvija zadnjih nekaj let.
Ja, ljudje smo resnično ranjena in ranljiva bitja. Bolj, kot si mislimo. Pa kljub temu z lahkoto zadajamo rane drug drugemu.
