Med prejemniki priznanja Boruta Meška tudi Jože Bartolj
Slovenija | 18.12.2014, 07:38
Častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo, ki ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov, sta letos prejela primorski ekonomist, kulturnik in publicist Milan Gregorič ter likovni ustvarjalec in politični karikaturist Miki Muster. Priznanje za njuno delo pa so nocoj podelili tudi Jožetu Bartolju z Radia Ognjišče in piscu Ivu Žajdeli.
Gregoriču so Meškovo priznanje za življenjsko delo podelili za njegov prispevek k pluralizaciji medijskega prostora. Kot je zapisano v obrazložitvi, Gregorič s svojimi besedili v medijih in knjigah že desetletja s poglobljenimi analizami in brez dlake na jeziku opozarja na stranpoti slovenske družbe in politike.
Doslej se je po njihovih navedbah nabralo že več kot 700 objavljenih člankov. Pisanje o italijanskih poskusih destabilizacije Istre v novoustanovljenih demokracijah Slovenije in Hrvaške se lahko po njihovih besedah postavi kot zgled slovenskega raziskovalnega novinarstva.
Nagrajencu Mustru so priznanje izkazali za njegov življenjski opus in likovno ustvarjanje na področju politične karikature z željo, da njegov prispevek ostane v spomin in opomin sedanjim in prihodnjim rodovom.
Zaradi svojih karikatur, po katerem smo ga spoznali predvsem v obdobju po nastanku naše države, je bil deležen tudi pritiskov. "A morda je prav takšen odziv svojevrstno priznanje Mikiju Mustru, kajti če bi njegove karikature politiki hvalili, to nedvomno ne bi bil več kompliment za avtorja, ampak bolj dokaz, da sodi med dvorne satirike vladajočega razreda. Zanj to v niti najmanjši meri ni nikdar veljalo," so še zapisali.
Nagrajenec Bartolj na Radiu Ognjišče deluje že več kot 20 let, skupaj s sodelavci v partnerskih ustanovah je zastavil niz več sto oddaj z naslovom Moja zgodba. Gostje oddaje so zdomci, izseljenci, domačini, nekdanji domobranci, partizani in mobiliziranci v različnih vojskah, ki pripovedujejo o svoji življenjski poti. Bartolj in sodelavci so prvi, ki so se lotili sistematičnega zbiranja zgodb in opravljajo pionirsko delo, so pojasnili.
Žajdelo so ob podelitvi označili za pionirja obelodanjanja sramot in civilizacijske izvrženosti totalitarnega režima. Zaznamovan že sredi osemdesetih let z razkritji brezen Kočevskega roga se je kot eden prvih posameznikov lotil odkrivanja sledi revolucije. V treh desetletjih je v pričevanjskem opusu nastalo stotine raziskovalnih enot, so med drugim zapisali v obrazložitvi.
ZNP je častna priznanja Boruta Meška začel podeljevati leta 2011, v spomin na urednika in novinarja Boruta Meška, ki je umrl 20. maja 2010.
Utemeljitev podelitve častnega priznanja Boruta Meška (2014): Jože Bartolj
Kaj lahko medijski človek in medij prispeva k temu, da živimo v izredno pomembnem zgodovinskem razumevanju časa in prostora, dokazuje letošnji Meškov nagrajenec Jože Bartolj z Radia Ognjišče.
Leta 1969 rojeni Bartolj je po Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo diplomiral na likovnem oddelku Pedagoške akademije Univerze v Ljubljani s temo “Križev pot kot likovni organizem” pri prof. Zdenku Huzjanu. Obiskoval je tudi študij Socialne Akademije še vedno pa se zelo aktivno ukvarja s slikarstvom. Do sedaj je imel že več kot trideset samostojnih razstav. V svojem opusu se posveča predvsem sakralni umetnosti, pri čemer so prvine njegovega sloga zraščene s tradicijo najstarejših slogov krščanskega umetniškega izročila.
A likovni izraz, kot primarno orodje svojega ustvarjanja, spreminjanja sveta ali vsaj udejanjanja lepega, je nadgradil z besedo, govorom v radiofonskem mediju. Na Radiu Ognjišče deluje od samega začetka nastanka, to je več kot 20 let.
Na začetku je bila Beseda. Preko nje smo povezani, informirani ali prevarani. Z odkrito besedo smo resnični in pravični. In to je maksima Jožeta Bartolja, ki je skupaj s sodelavci v partnerskih ustanovah zastavil niz več sto oddaj z naslovom Moja zgodba.
Gre za pravi raziskovalni in medijski podvig, ki si zasluži pozornost in nagrado. Prerasel je v dokumentacijsko bazo izredno zanimivih in pomembnih osebnih pričevanj in različnih memoarskih sledi, strokovnih razprav različnih ljudi s slovenskega okolja, ki zadevajo predvsem njihovo doživljanje oz. raziskovanje vseh treh totalitarizmov 20. stoletja, ki se s posledicami levi tudi v današnji čas.
Številni gostje Moje zgodbe so zdomci, izseljenci, domačini, pa tudi prišleki. Nekdanji domobranci, četniki, partizani in mobiliziranci v različnih svetovnih vojskah pripovedujejo, kakšna je bila njihova življenjska pot in zakaj so pristali v določeni vojaški ali zaporniški uniformi. V središču dialoške paradigme oddaje so ljudje, ki s svojimi razkritimi usodami rišejo novo interpretacijo zgodovine, podobno kot bi sestavljali mozaik resnične podobe. Take, ki jo vsak vidi in razume. Tudi če ga zgodovina posebej ne zanima in zgodovinskih dejstev ne pozna.
Korak pred drugimi se je začel leta 1995. Številnih gostov oddaje ni več med nami, a njihova pričevanja so ohranjena prihodnjim rodovom in čedalje bolj pridobivajo na vrednosti. Ljudje so izpostavljeni v kontekstu takratnega in sedanjega časa, predvsem kot zgled tistih, ki so uspeli preseči travmatske udarce usode s svojo odločitvijo za spravno preobrazbo in odpuščanje.
Drugi del ohranjanja zgodovinskega spomina se dotika zgodb, zapisov in dokumentacije o vseh, ki so kakorkoli prispevali k razvoju slovenske suverenosti, državnosti. Posebna pozornost velja tistim, ki so s svojim delovanjem in zavzemanjem prispevali k slovenskemu deležu v svetovni zakladnici demokratične civilizacije, k ohranjanju in razvoju klasičnih ustvarjalnih in duhovnih izročil. Jože Bartolj in sodelavci Radia Ognjišče z drugih ustanov so prvi, ki so se lotili sistematičnega zbiranja zgodb in opravljajo pionirsko delo. Čeprav je bila osamosvojitvena vojna pred manj kot četrt stoletja namreč spomin nanjo bledi, mediji pa velikokrat nanjo pozabijo ali jo celo na novo interpretirajo.
Poleg Jožeta Bartolja je urednik oddaje še Jože Dežman, ki ima velike zasluge, da je oddaja nastala. Moje zgodbe pa so do sedaj pripravljale še Majda Pučnik Rudl, Irena Uršič, Monika Kokalj Kočevar, Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič. Projekt Moja zgodba nastaja v sodelovanju med Muzejem novejše zgodovine Slovenije, Študijskim centrom za narodno spravo, Komisijo vlade republike Slovenije za izvajanje zakona o popravi krivic in Radijem Ognjišče.
Bartolj je tu s sodelavci presegel medijsko paradigmo. Pomen oddaj se dejansko že dotika naše kulture in njene civilizacijske korekcije v najširšem pomenu besede. Gre za razumevanje preteklega in hkrati sodobnega časa. Izredno pomembna je pri tem tudi odločitev, da so oddaje, ki so na sporedu vsak torek ob 18h vse arhivirane in vsakomur dostopne na spletnem naslovu http://oddaje.ognjisce.si/mojazgodba.
Čas je v kontekstu našega življenja bolj pomemben kot prostor. Čas je vsakomur omejen, praviloma bolj kot prostor. Čas se neprenehoma izteka. Čas skupnega, tako lepega kot tudi tragičnega in preizkušenega neko skupnost rudimentalno poveže. Razumevanje konteksta časa je pot k modrosti – pot k izkušnjam starejših in pogled na preteklost brez posrednikov. To je izvorno bistvo, ki ga še kako dobro razume Jože Bartolj. V dolgi dobi enoumja, ki se kar ne zna končati, ko so bile grobo posekane in zaradi zgodovinske resnice tudi prepovedane zgodbe ljudi, se je pretrgala civilizacijska tradicija spominjanja. Številni niso zmogli ali hoteli govoriti, praktično vsem v domovini je bilo prepovedano spominjanje na tisto, kar ni šlo v kontekst dogovorjene zgodovine. Posebej travme medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja niso predelane kot pomeni, da smo na poti njihovega večnega nadaljevanja. Pot do zdravih odnosov, družin, naroda je prek spoštovanja dostojanstva vsakega človeka. To je eno osnovnih vodil Moje zgodbe, ki je v slovenski prostor sprostila celo reko sočutja in spravnih sporočil.
Jože Bartolj se v zadnjem času aktivno udejstvuje v civilnodružbeni pobudi Resnica in sočutje, s katero želijo po sedemdesetih letih vzpostavili proces civiliziranega spominjanja druge svetovne vojne ter z njo povezane državljanske vojne in povojnega nasilja ter odprli prostor svobodnega, varnega in iskrenega medosebnega življenja za naše otroke. Tako je v mnogo čem nadgradil svojo osnovno zadolžitev – urednika za kulturo na Radiu Ognjišče. V reviji Ognjišče je tri sezone objavljal članke poimenovane po radijski oddaji Obala neznanega - izzivi vere. Bil je pobudnik literarnega natečaja Moj čopič je beseda, ki sta ga sedem let (1998-2004) v sodelovanju pripravljala celjska Mohorjeva družba in Radio Ognjišče.
Jože Bartolj je kritičen opazovalec slovenske tvarine in se drži načela odkrite besede brez olepšav. Kot redni bloger in voditelj na Radiu Ognjišče se je tako lotil aktualnih vrednostnih presoj, zelo ostro tudi tistih, ki zadevajo finančne in druge škandale v Cerkvi na Slovenskem.
Bartolj tako postaja izpostavljena medijskega osebnost katoliškega radia, ki že sam po sebi predstavlja pomembno, zaradi propada številnih drugih medijev, pogosto tudi edino alternativo med radijskim postajami v Sloveniji. Iz tega naslova izvirajo velika pričakovanja množice poslušalcev. Radio Ognjišče jih je v svojih 20 letih z oddajami, kot jih pripravlja Jože Bartolj, pa tudi z oddajami drugih sodelavcev, v mnogočem opravičil.
