Papež Frančišek - Angelus
Papež Frančišek: Izročilo Cerkve od nekdaj spodbuja, da molimo za pokojne.
Svet
Včeraj smo obhajali slovesni praznik Vseh svetih, danes pa nas bogoslužje vabi k spominu na pokojne. Ti dve resničnosti sta med seboj tesno povezani podobno, kot najdeta veselje in solze sintezo v Jezusu Kristusu, ki tvori temelj naše vere in našega upanja.“ S temi besedami je papež Frančišek začel danes svoj običajni nedljeki nagovor. Na Trgu sv. Petra v Vatikanu se je za to priložnost v sončnem jesenskem opoldnevu zbrala velika množica romarjev z vseh koncev sveta.
Cerkev, ki je romarica skozi zgodovino, se veseli priprošnje svetnikov in blaženih, ki jo podpirajo v poslanstvu oznanjevanja evangelija. Podobno kot Jezus Cerkev tudi joče s tistimi, ki trpijo zaradi ločitve od svojih dragih. Kakor on in po njegovi zaslugi se zahvaljuje Bogu Očetu, ki nas je osvobodil oblasti greha in smrti. Papež Frančišek je nadalje odstiral zagrinjalo onstranstva in spomnil, da je Jezus smrt telesa poimenoval spanje, iz katerega nas bo on sam prebudil. Povabil je, naj – tudi v duhu - postojimo ob grobovih svojih dragih, ki so nas imeli radi. Prav tako pa naj v svojo molitev vključimo tudi tiste, ki se jih nihče ne spominja. Spomnimo naj se žrtev vojn in nasilja; tolikih neznanih umrlih zaradi lakote in revščine. Molimo naj za svoje brate in sestre umorjene zaradi vere v Kristusa in za vse, ki so življenje izgubili ob pomoči drugim.
V nadaljevanju je sveti oče spomnil, da je izročilo Cerkve vedno spodbujalo k molitvi za pokojne. Temelj te molitve je občestvo Kristusovega skrivnostnega Telesa. Najboljša duhovna pomoč, ki jo lahko damo pokojnim, pa je daritev svete maše. Nadaljeval je: „Spomin pokojnih, skrb za grobove in molitev so pričevanje zanesljivega upanja, ki temelji na gotovosti, da v človeški usodi smrt ni zadnja beseda, saj je človek določen za življenje brez meja, ki ima svoj temelj in svojo dovršitev v Bogu.“
Nato je papež Frančišek povabil, naj se s to vero obrnemo na Božjo Mater Marijo, ki je pod križem trpela dramatičnost Kristusove smrti in je bila nato deležna veselja njegovega vstajenja. Naj nam ona, ki jo imenujemo Nebeška vrata, pomaga vedno bolje razumeti molitev priprošnje v korist pokojnih. Naj nas podpira na vsakdanjem romanju po zemlji tako, da ne bomo nikoli izpred oči izgubili končnega cilja življenja, ki so nebesa.
Opoldanski nagovor je sveti oče zaključil s prisrčno molitvijo k Bogu, ki je neskončno usmiljen. Priporočil mu je vse pokojne, tudi tiste, ki se za svoje grehe niso utegnili niti pokesati ter prosil za milost, da se nihče ne bi bal srečanja z Njim v večnosti.
