VIDEO: Papež: Božja dobrota nima meja in ne odriva nikogar

Papež in Sveti sedež | 12.10.2014, 15:55 Marta Jerebič

V italijanskem mestu Sàssari je bil dopoldne med blažene prištet pater Francesco Zirano iz minoritskega reda sv. Frančiška Asiškega. Raje se je pustil umoriti, kot da bi zatajil vero. Njegova pogumna zvestoba Kristusu je zgovorno dejanje zlasti v našem času, ko mnogi kristjani doživljajo kruto preganjanje. O tem je danes opoldne, po molitvi angelovega čaščenja in blagoslovu, spregovoril papež Frančišek in vse povabil k zahvali Bogu za novega blaženega.

Papež Frančišek je opoldanski nagovor namenil razlagi današnjega evangeljskega odlomka, ki govori o kraljevem oz. Božjem povabilu na poročno gostijo (prim. Mt 22,1-14). Za vabilo je značilna zastonjskost, širina in univerzalnost. Ob tem je presenetljivo to, da vabila ne sprejme nihče od prvotno povabljenih. Izgovarjajo se na druge opravke, so do njega ravnodušni ali jim je celo zoprno. Ob tem sveti oče zatrjuje, da nam Bog v svoji dobroti svoje prijateljstvo podarja, popolnoma zastonj nam ponuja svoje veselje in odrešenje. Mi pa pogosto teh darov nočemo sprejeti in dajemo prednost svojim materialnim skrbem in interesom.

Sveti oče je v nadaljevanju opozoril, da je Bog v vabljenju neverjetno vztrajen. Dejal je: „Bog ob zavrnitvi prvih povabljenih ne izgubi poguma in ne odpove praznovanja, temveč svoje povabilo razširi preko vsake razumne meje in pošlje svoje služabnike na trge in križpotja, da bi zbrali vse, ki jih bodo tam našli. To so kakršni koli ljudje, ubogi, zapuščeni, brezpravni in celo dobri in slabi. Tudi hudobni so povabljeni brez razlike. In tako se dvorana napolni s temi „odrinjenimi“. Evangelij, ki ga nekdo zavrne, namreč najde nepričakovan sprejem v mnogih drugih odprtih srcih.“

Božja dobrota – po papeževih besedah – nima meja in ne odriva nikogar, saj je vseobsegajoča. Vsem daje možnost odgovora na njegovo povabilo. Vendar pa za udeležbo pri Božji gostiji obstoja neki pogoj. Ta je: svatovsko oblačilo.

Opoldanski nagovor je papež Frančišek sklenil s povabilom, naj priprošnji Božje Matere Marije izročamo vse, ki doživljajo preganjanje, kakor tudi celoten potek škofovske sinode, ki se te dni odvija v Vatikanu.

Papež se je pri maši zahvalil za dva kanadska svetnika

Radio Vatikan - "Slišali smo Izaijevo prerokbo: 'Gospod Bog bo obrisal solze z vseh obrazov' (Iz 25,8). Te besede, polne Božjega upanja, kažejo na cilj, prihodnost proti kateri hodimo. Svetniki so na tej poti pred nami in nas vodijo. Te besede pa tudi opišejo poklicanost misijonarjev in misijonark." S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo na današnjo 28. nedeljo med letom v baziliki sv. Petra v Vatikanu med zahvalno mašo za dva kanadska svetnika, Frančiška de Lavala in Marijo od Učlovečenja, ki ju je z dekretom 3. aprila letos razglasil za sveta. Skupaj z njima je takrat sveti oče s tako imenovano enakovredno kanonizacijo razglasil za svetnika tudi Jožefa de Anchieto, jezuita in apostola Brazilije. Kanadske romarje je vodil kardinal, Gérald Cyprien Lacroix, nadškof Quebeca.

Misijonarji so tisti, ki so učljivi Svetemu Duhu in pogumno živijo evangelij. Tudi ta evangelij, ki smo ga pravkar slišali: "Pojdite torej na razpotja in povabite na svatbo, kogar koli najdete" (Mt 22,9), kot je rekel kralj svojim služabnikom. In služabniki so šli in so zbrali vse tiste, ki so jih našli, "hudobne in dobre" ter jih pripeljali na kraljevo svatbeno pojedino (prim. v. 10).

Misijonarji so sprejeli ta klic: šli so ven, da bi na križiščih sveta poklicali vse. S tem so storili dobro Cerkvi, saj če se Cerkev ustavi in se zapre vase, zboli. Pokvari se lahko tako z grehi, kakor z lažno znanostjo, ločeno od Boga, kot je tuzemski sekularizem.

Misijonarji so svoj pogled usmerili na križanega Kristusa, sprejeli so njegovo milost in je niso zadržali zase. Kot sveti Pavel, so postali vse vsem. Znali so živeti tako v revščini kot v obilju, biti siti ali biti lačni, vse so zmogli v Njem, ki jim je dajal moč (prim. Flp 4,12-13). S to Božjo močjo so imeli pogum iti 'ven' na ceste sveta z zaupanjem v Gospoda, ki kliče. Takšno je življenje misijonarja, misijonarke… In potem se znajdejo daleč od doma, daleč od svoje domovine, pogosto umorjeni, ubiti! Kot se je to zgodilo te dni številnim našim bratom in sestram.

Oznanjevalno poslanstvo Cerkve je v osnovi oznanilo Božje ljubezni, usmiljenja ter odpuščanja, ki je bilo razodeto po življenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. Misijonarji so služili temu poslanstvu Cerkve tako, da so najmanjšim lomili kruh Besede in vsem prinašali dar neizčrpne ljubezni, ki priteka iz Zveličarjevega srca.

Takšna sta bila sv. Frančišek de Laval in sv. Marija od Učlovečenja. Rad bi vam na današnji dan zapustil, dragi kanadski romarji, dva nasveta, vzeta iz pisma Hebrejcem, ki bosta ob misli na misijonarje zelo dobro dela vašim skupnostim.

Prvi je ta, kot pravi Božja beseda: "Spominjajte se svojih voditeljev, ki so vam spregovorili Božjo besedo, premišljujte konec njihovega življenja in posnemajte njihovo vero" (Heb 13,7). Spominjati se misijonarjev nas podpira v trenutku, ko doživljamo pomanjkanje delavcev evangelija. Njihovi zgledi nas privlačijo ter nas spodbujajo posnemati njihovo vero. So rodovitna pričevanja, ki porajajo življenje.

Drugi pa je ta: "Spomnite se prejšnjih dni. Potem ko ste prejeli Kristusovo luč, ste že v trpljenju prestali velik boj. Ne zavrzite torej svojega zaupanja, ki ga čaka veliko plačilo. Kajti stanovitnost vam je potrebna…" (Heb 10,32.35-36). Izraziti spoštovanje tistemu, ki je trpel, ko je prinašal evangelij, pomeni, da tudi mi vsak dan življenja nadaljujemo z dobrim bojem vere, s ponižnostjo, krotkostjo in usmiljenjem in to prinaša sadove. Spomin torej na tiste, ki so bili pred nami, na tiste, ki so ustanovili našo Cerkev, rodovitno Cerkev v Quebecu. Rodovitna je bila po številnih misijonarjih, ki so šli povsod. Kanadski misijonarji so napolnili svet, kot ta dva današnja svetnika.

Sedaj pa nasvet. Naj nas spomin na to ne zapre pred odkritosrčnostjo, ne odvzame poguma. Morda… Ne, ne morda: tako je! Hudič je nevoščljiv in ne prenese, da bi na kakšnem ozemlju bilo toliko misijonarjev. Molimo k Gospodu, da se Quebec vrne na to pot rodovitnosti, da bo dal svetu številne misijonarje. In ta dva, ki sta, če tako rečemo, ustanovila Cerkev v Quebecu, naj kot priprošnjika pomagata, da bo seme, ki sta ga sejala rastlo in obrodilo sad novih pogumnih moških in žensk, z daljnosežnim pogledom, z odprtim srcem za Zveličarjev klic. Danes morate za vašo domovino to prositi in ona bosta iz nebes vaša priprošnjika, da bi Quebec ponovno postal vir dobrih in svetih misijonarjev.

Veselje in namen tega vašega romanja je v tem, da se spominjate pričevalcev, misijonarjev vere na vašem ozemlju. Ta spomin nas vedno podpira na poti proti prihodnosti, proti cilju, ko bo 'Gospod Bog obrisal solze z vseh obrazov…'.

"Radujmo in veselimo se, da nas je zveličal" (Iz 25,9).