Tehnološka navodila ob setvi ozimnih žit v ekološki pridelavi

| 07.10.2014, 09:20

Mokro poletje in začetek jeseni puščajo težje pridelovalne razmere za pripravo tal in setev ozimnih žit. V ekoloških pridelavah povzroča neugodno vreme še težje posledice, kot v intenzivnem kmetovanju. Prepozno izvedene setve puščajo slabšo ukoreninjenost mladih rastlin, slabše razraščanje in zato tudi manj rastlin na površini, kar znižuje pridelke žit. Tudi zmanjševanje zapleveljenosti se v takih setvah težje rešujejo, a običajno šele spomladi s česanjem.

Z namenom, da se čimbolj blaži slabe pridelovalne pogoje, kaže v tem času posvetiti več pozornosti Izboru semen in izvedbi setve ter izboru njiv glede na čim boljši predposevek. Na dlje časa poplavljenih zemljiščih na težjih tleh pa se priporoča namesto prekomernega gaženja s pripravo tal raje priporoča počakati z obdelavo in namesto prepozne setve ozimin, zgodaj sejati jara žita.

Raziskave glede zgodnosti in gostote setve potrjujejo višje pridelke z višjo prehransko kakovostjo zrnja, če se seje dovolj zgodaj. Vkolikor nam to ne uspe in se odločimo za prepozno setev, pri tem pa povečamo setveni odmerek za večkot 10-15%, pogosto ne dosežemo željenega rezultata. Predvsem to velja za ječmen, rž, tritikalo in pšenico.

Pira in nekatere sorte pšenice pa so izjeme, ki dobro prenašajo tudi kasnejše setve. Zgodnejši setveni roki so nujnost tudi za višje ležeče njive. Na ta način se omogoči potrebno razraščenost

korenin, ki bodo lahko črpale potrebna hranila in vodo tudi v bolj sušnih razmerah. Pravočasna setev zato sodi med najpomembnejše ukrepe. ki se ne morejo nadomesti z nobenim kasnejšim ukrepanjem. Priporočeni setveni časi za posamezne vrste žit so krajevno značilni. Za jugovzhodno in osrednjo Slovenijo pa so značilni za ozimni ječmen, rž in tritikalo od 20. septembra do 15. oktobra. Za ozimno pšenico in piro pa od 1. do 20. oktobra.

Za ekološke kmetije je značilna večletna uporaba lastnih semen, kot v intenzivnejših pridelavah. Taka praksa ima svoj pomen v primeru, da se sejejo stare sorte iz genskih bank, ki so prilagojene ekstenzivni pridelavi in določenemu okolju. Take sorte dajejo običajno tudi precej nižje količinske pridelke. Ekološke kmetije, ki strmijo k višjim pridelkom zrnja se pogosto odločajo za setev izbranih odpornih sodobnih sort. Te sorte so kljub vsemu manj odporne v slabših vremenskih razmerah, zaradi glivičnih obolenj ali škodljivcev in se hitreje izrodijo zato se priporoča pogostejša menjava sorte. Za tujeprašno rž to še posebej velja. Zaradi povečane pojavnosti bolezni v letošnjem letu je skrb za setev zdravega semena še bolj potrebna. Letos so bile na žitih v porastu sledeče bolezni: Na ječmenu - Ramularia collo-cygni na pšenicah - rumena rja, nožne bolezni pšenice, pšenična snet, rženi rožički in pepelasta plesen. Z okuženim semenom se še posebej prenašajo sneti in rženi rožiček.

V letu 2014 se je pobralo precej vzorcev zrnja za pregled okuženosti s snetjo in drugimi glivami, ki povzročajo škodljive mikotoksine. Raziskave, ki jih vodita Kmetijski inštitut Slovenije in Biotehniška fakulteta v Ljubljani bodo skušale ugotoviti kako pogosta in kako intenzivna je okuženost zrnja, katere vrste gliv so vpletene in kako je z okuženostjo semena žit. Naslednji problem pri rabi domačih semen na ekoloških kmetijah pa so primesi. Najpogosteje so to trdovratni pleveli, ki pogosto zelo omejujejo pridelavo žit na njivah in jih z rabo onesnaženega semena še potenciramo. Torej raba domačega semena je ustrezna le, če je seme zdravo in ustrezno prečiščeno, da ni vidnih semen drugih žit ali plevelov.

Za doseganje zdravih posevkov je potrebno sejati zdravo seme. Sredstev za razkuževanje semen v ekološkem kmetovanju, večinoma ni na voljo. Največjo prednost ima dobro mehansko čiščenje, ki odstrani vsa drobna semena, ki so običajno tudi najbolj okužena ter krtačenje zrnja, ki značilno zmanjša celo okuženost žit s snetmi. Razkuževanje semen je smiselno predvsem za golce, medtem ko je za setev plevencev kot je pira razkuževanje manj potrebno opravilo. V Evropi se uporabljajo različne metode za izboljšanje zdravstvenega stanja semena žit in sicer krtačenje semena, elektronska terapija, različni postopki toplotnega razkuževanja in različni pripravki za razkuževanje semena. V praksah pa kmetovalci uporabljajo različne pripravke kot so: Bakrov oksiklorid (Cuprablau) v odmerku 400 g/100 kg zrnja, za kar pripravek nima registracije, kopeli iz kamninskih mok (lugi), v katerih seme namakajo 0,5-2 uri pri temperaturi 46 stopinj Celzija, različne zeliščne kopeli. V poskusih na Biotehniški fakulteti, se je pokazal pozitiven vpliv tretiranja semena s pripravkoma Agrostemin in Fitolife na zdravstveno stanje pridelanega zrnja.

Kadar imamo na na razpolago necertificirano seme se pred setvijo priporoča narediti kalilni test, da se vidi delež kalivih semen. Ta test se opravi na filtrskem papirju, pri temperaturi 20 stopinj Celzija, v primeru, če je vprašljiva tudi kalilna energija semena.

Ponudba semena ekoloških žit na trgu se je nekoliko povečala. Razpoložljivo seme je razvidno na spletni strani v okviru Podatkovne zbirke ekoloških semen in tudi pri trgovcih. Ponuja se različna žita, kar nekaj je takih, ki so priporočena tudi za intenzivnejšo pridelavo. Ponudba pšenic temelji na visoko kakovostnih pšenicah, višje rasti, da pleveli ne konkurirajo prevečin primernih za najboljša tla. To sta že znani sorti resnic Antonius in Lukullus. Za slabše rastne razmere in višje nadmorske višine se bolj priporoča setev pire, enozrnice ali dvozrnice. Ponuja se dve sorti tritikale: Cosinus in Triamant ter rži sort Eho Kurz in Dukato. V primeru, da ponudba ekoloških semen ne ustreza potrebam kmetije imamo še vedno možnost uporabiti konvencionalno, netretirano seme, kar pa mora odobriti kontrolna organizacija.

Tudi ekološki pridelovalci žit se morajo zavedati, da bodo optimalni pridelki odvisni od kakovosti in količine posejanega semena, njegove kalivosti, čistoče semena, absolutne mase in intenzivnosti razrasti.

Pred setvijo žit se spomnimo, da so njihov najbolj zaželjen predposevek metuljnice oz. detelje in DTM. V takem kolobarju lahko pričakujemo bistveno višje pridelke in manj težav z boleznimi. Žita se v kolobarju lahko ponovijo šele na tri leta. V kolikor se to ne da izvesti, naj si žita sledijo v sistemu, da se ječmen prideluje za pšenico in ne obratno, za ječmenom se lahko seje tritikalo, za njo pa rž ali oves. Slednja dva žita sebe dobro prenašata zato se lahko sejeta tudi v monokulturi. Tudi pira, ki je predhodnica pšenice je manj občutljiva na odstopanja v kolobarju.

Vedno pogostejša slaba posledica prevelikega deleža žit v kolobarju je zapleveljenost s trdovratnimi pleveli kot je srakoperec, osat, smolenec in drugi. Rešitev je le v spremembi kolobarja tako, da se vključi vsaj 3-4 letna raba lucerne ali druge detelje, DTM ali mešanega posevka ovsa z DTM.

Z naštetimi ukrepi upamo, da smo nekoliko pripomogli k uspešnejši pridelavi žit in spodbudili pridelovalce k pridelavi v ekološkem standardu. Vsem poslušalkam in poslušalcem želimo lep dan in dobro setev.