Na Škotskem danes zgodovinski referendum o neodvisnosti
Svet
Za približno petmilijonsko Škotsko je napočil pomemben dan. Rekordno število volivcev, ki naj bi se registriralo za referendum o neodvisnosti, bo ali podprlo ali zavrnilo samostojno pot. Svoje glasove lahko oddajo med 8. in 23. uro po našem času, izid naj bi bil znan jutri zjutraj, a je negotov. V Škotsko so uprte oči vse Evrope.
Podporniki in nasprotniki neodvisne Škotske so v kampanji oblikovali dva osrednja tabora: Da, Škotska in Boljši skupaj. Prvi so predstavljali prednosti, ki bi jih imela Škotska, če bi se odločila za samostojno pot, drugi so opozarjali predvsem na s tem povezana tveganja. Predsednik vlade v Edinburgu Alex Salmond je vneto ponavljal, da gre za enkratno priložnost za oblikovanje uspešnejše Škotske. Po njegovem bi s tem prekinili vlado politikov, ki jih Škoti niso volili, ter dobili oblast, ki bo bolje uresničevala njihove želje in potrebe. V kampanji proti neodvisnosti Škotske so vrste strnile vse glavne britanske politične stranke, ki so dejavnosti na terenu izrazito okrepile predvsem v zadnjih dneh. A čeprav so enotne v želji, da Škotska ostane del Velike Britanije, so med njimi številne razlike, ki so se najbolj pokazale v nejasnih obljubah o večjih pooblastilih za škotski parlament v primeru zavrnitve neodvisnosti. Vsaka stranka - konservativci, laburisti in liberalni demokrati - je namreč predstavila svoj načrt o tem.
Ob morebitni škotski neodvisnosti številna vprašanja še brez odgovora
Če bodo Škoti podprli samostojno pot, bo to kljub podrobnemu načrtu, ki ga je izdelala Salmondova vlada, odprlo številna vprašanja, mnoga še nimajo dokončnega odgovora. Eno pomembnejših so zaloge nafte v Severnem morju. V primeru neodvisnosti jih bodo najverjetneje razdelili geografsko - 85 odstotkov znanih zalog se nahaja na območju škotskih voda. Naftni sektor bi predstavljal približno 15 odstotkov škotskega gospodarstva. Za eno bolj spornih vprašanj se je izkazala valuta morebitne neodvisne Škotske. Vlada v Edinburghu trdi, da ima Škotska pravico do ohranitve funta in celo grozi, da si ne bo delila nacionalnega dolga z Londonom, če ta ne bo ustregel njihovi želji po monetarni uniji. Vse tri glavne stranke na Otoku temu vendarle nasprotujejo. Škoti bi lahko tudi imeli svojo lastno valuto, lahko bi uporabljali funt brez uradnega dogovora z Londonom ali celo evro. Neodvisna Škotska se načeloma ne namerava odreči kraljici, čeprav želje, da postane ustavna monarhija s kraljico Elizabeto II. ne delijo vsi zagovorniki samostojne poti. Če bo ta izglasovana, bi lahko prišlo do referenduma o tem vprašanju. Žgoče vprašanje kampanje je bilo tudi članstvo neodvisne Škotske v Evropski uniji. Vlada v Edinburghu trdi, da jim pogajanja s povezavo do predvidenega datuma osamosvojitve marca 2016 omogoča 48. člen pogodbe o Evropski uniji. Britanska vlada se ne strinja in zatrjuje, da bi morala Škotska znova zaprositi za članstvo, kot določa 49. člen iste pogodbe. Podobno stališče imajo tudi vodilni politiki v Bruslju, a o tem še vedno krožijo številna različna mnenja. Kot pomembna tema se je izkazala tudi usoda na Škotskem zelo cenjenega zdravstvenega sistema. Po trditvah zagovornikov neodvisnosti ga je treba zaščititi pred privatizacijo, ki jo po njihovem dopušča vlada v Londonu. Nasprotniki zagotavljajo, da je zdravstveni sistem v varnih rokah.
Škotski referendum pomemben mejnik za ostale separatistične regije
Če bodo Škoti na referendumu podprli neodvisnost, bo Škotska najnovejša država v Evropi in najmlajša država sveta po osamosvojitvi Južnega Sudana leta 2011. Teženj po neodvisnosti, ki bi jim prav škotski referendum lahko dal nov zagon, je sicer še precej, tudi na stari celini. Morebiten vpliv bi referendum lahko imel že v svoji neposredni bližini, znotraj Združenega kraljestva, ki poleg Škotske vključuje še Anglijo, Wales in Severno Irsko. Pozitiven izid bi lahko dal krila tudi številnim ostalim separatističnim gibanjem v Evropi. Tak primer je španska Katalonija, kamor se bodo oči javnosti obrnile po Škotski, saj referendum o neodvisnosti načrtujejo že za 9. november. V 7,5- milijonski pokrajini, ki velja za gospodarski motor iberske države, opozarjajo, da Madridu v obliki davkov dajejo več, kot dobijo nazaj. Spor med centralno in regionalno vlado se je v zadnjih letih še zaostril. Španija ima poleg Katalonije na vzhodu podobne težave tudi z Baskijo na severu, kjer se je seperatistična organizacija Eta desetletja nasilno borila za neodvisnost avtonomne pokrajine. Oborožen boj je končala oktobra 2011, a mirni pozivi k osamosvojitvi ne potihnejo. Škotski referendum pozorno spremljajo tudi na Južnem Tirolskem, ki je dolgo veljala za vzorčni primer uspele regionalne avtonomije, a se v zadnjem času krepijo pozivi k ločitvi od Rima. V Belgiji napetosti med obema narodnostnima skupinama tlijo že od sredine 19. stoletja. Vzrok je predvsem dejstvo, da gre flamskemu delu države gospodarsko bolje kot frankofonski Valoniji. V državi, katere ustava ne predvideva možnosti referenduma o delitvi, si prizadevajo za postopno osamosvojitev Flandrije. V luči dogajanja na Škotskem se je neodvisnost znova znašla tudi na dnevnem redu Republike srbske. Na evropskih tleh je separatistične težnje zaslediti še v italijanski Padaniji in na francoski Korziki, zunaj Evrope pa je z dogajanjem na Škotskem več vzporednic mogoče potegniti v Kanadi, v frankofonskem Quebecu.
