VIDEO: Škof Pirih, Trstenjak in Kobal somaševali s papežem Frančiškom

Cerkev po svetu | 30.09.2014, 14:10

Tudi pritoževanje v trenutkih teme lahko postane molitev. Vendar pa se moramo varovati pred "teatralnim pritoževanjem". Na to je papež Frančišek opozoril med mašo v kapeli Doma sv. Marte v torek, 30. septembra, med katero je spomnil na vse tiste, ki živijo resnično "velike tragedije", kot kristjani, ki so bili zaradi svoje vere odgnani z lastnih domov. V homiliji se je sicer naslonil na besede iz Jobove knjige.

S papežem so med drugimi duhovniki in škofi somaševali tudi predsednik Slovenske Karitas upokojeni koprski škof Metod Pirih, ravnatelj škofijske Karitas Koper Matej Kobal in glavni ter odgovorni urednik Radia Ognjišče Franci Trstenjak. Ti se v Rimu udeležujejo tudi odprtja razstave umetniki za Karitas. Kobal je papežu podaril poseben portret umetnika Bogdana Sobana, ki je nastal na koloniji Umetnikov za Karitas.

Papež je v pridigi še dejal, da je bil Job postavljen na preizkušnjo. Izgubil je namreč svojo družino, vse dobrine, zdravje, celo njegovo telo je postalo ena sama "odvratna rana". V tistem trenutku je izgubil potrpljenje in izrekel je vse te grde besede. Toda od vedno je bil navajen govoriti resnico in to je bila resnica, ki jo je občutil v tistem trenutku.

Tudi Jobove besede so molitev. Kot je razložil papež, moliti namreč pomeni biti pred Bogom v resnici. In Job je naredil prav to. Moli se z resnico, prava molitev prihaja iz srca, iz trenutka, ki ga nekdo živi. "Mnogi dobri ljudje, kot Job, niso razumeli, kaj se jim je zgodilo, zakaj je tako, kot je. Mnogi bratje in sestre nimajo upanja. Pomislimo samo na tragedije, velike tragdije, na primer na te naše brate, ki so jih izgnali iz njihovih domov samo zato, ker so kristjani in so tako ostali brez vsega. Takole se lahko sprašujejo: "Gospod, verjel sem vate. Zakaj? Ali verovati vate pomeni prekletstvo?"

Mi, ki nismo bolni, nismo lačni, nimamo večjih potreb, je nadalje opozoril sveti oče, pa takrat, ko je v naši duši le malo teme, že verjamemo, da smo mučenci in nehamo moliti. Nekateri pravijo, da so na Boga jezni in zato ne gredo več k maši. Povod za to je po papeževih besedah nekaj majhnega. Pri tem je spomnil na sv. Terezijo Deteta Jezusa, kako si je v zadnjih mesecih svojega življenja prizadevala premišljevati o nebesih in je v sebi slišala glas, ki ji je govoril, naj ne bo neumna in naj si ne dela utvar, saj ni ničesar, kar bi jo čakalo.

Večkrat doživimo tudi take situacije. Sv. Terezija je še naprej molila in prosila za moč, da bi v temi lahko šla naprej. "To nas kliče k potrpežljivosti. Naše življenje je prelahko, naše pritoževanje je teatralno." Naše tožbe niso nič v primerjavi s tožbami tolikih bratov in sester, ki živijo v temi, ki so skorajda izgubili spomin in upanje, ki živijo v izgnanstvu, ki so bili izgnani tudi iz samih sebe. Tudi Jezus je šel po tej poti. Od večera na Oljski gori pa do zadnjih besed na križu: "Oče, zakaj si me zapustil?"

Pomagata nam lahko dve stvari, ki ju je nakazal papež Frančišek. Prva je, da se pripravimo na takrat, ko bo prišla tema. Ta morda ne bo tako težka, kot je bila za Joba, a prišla bo. In na tisti trenutek lahko svoje srce pripravimo. Druga stvar pa je, da molimo. Skupaj s Cerkvijo lahko molimo za mnoge brate in sestre, ki trpijo izgnanstvo iz samih sebe, ki so v temi in bolečini, brez upanja. To je molitev Cerkve, kot je papež sklenil, za "trpeče Jezuse, ki so vsepovsod".