Škof Andrej Glavan
Škof Glavan v Kranjski Gori daroval sv. mašo za umrle v nesreči na Vršiču in padle v prvi svetovni vojni
Rok Mihevc
Na obisku v Sloveniji je ruska delegacija ob tradicionalni spominski slovesnosti pri Ruski kapelici pod Vršičem. Že v petek je predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Andrej Glavan v prostorih nadškofije sprejel delegacijo Ruske Pravoslavne Cerkve, ki jo vodi Andrej, škof Rosošanski in Ostreogožski. Včeraj pa je v župnijski cerkvi v Kranjski Gori škof Glavan daroval spominsko sv. mašo.
Vsakoletno srečanje predstavnikov Katoliške Cerkve v Sloveniji in Ruske Pravoslavne Cerkve ima tudi pomembnen ekumenski vidik, saj obe strani utrjujeta dobre odnose med Cerkvama. V nagovoru pri sv. maši je Glavan poudaril: „Vsem stvarem določamo ceno, prepričani smo ,da lahko vse kupimo, celo srečo in ljubezen. A naposled pritrdimo tudi pesniku, ki je zapisal „Ljubezen stori veliko, denar vse“. Toda v evangelijskem odlomku nas Jezus vabi, da bi se prizadevali za resničen posel, ki nam bo uredil celotno življenje, odpovedati se moramo nižjim stvarem, da lahko dosežemo višje.“
Glavan je dejal, da se moramo vsi naučiti, da v življenju pripravimo prostor za več, za boljše, da damo na razpolage vse in dosežemo celoto. "Za kristjana je resnični zaklad dragoceni biser - Kristus, njegova beseda. Pred njim vse izgubi vrednost. Da bi razumeli to resnico, nam pomaga Shakespearova misel: „Ne cenimo vrednost tega kar imamo in dokler to uživamo, ko pa to izgubimo, takrat izkusimo njegovo vrednost.“
Spomnil je tudi na obletnico začetka prve svetovne vojen: "Kdo se ne bi ob 100. letnici prve svetovne vojne, ki se je začela v teh dneh, spomnil, da je tak biser in neprecenljivi dar tudi mir. Koliko trpljenja in življenja bi prihranili, če bi se tega zavedali tisti, ki so za ceno vojne hoteli dobiti in osvojiti to in ono ali pa le reševati svojo čast."
Glavan je prebral tudi pismo, ki ga je iz vojaške bolnice v Kobaridu svoji mladi ženi pisal mlad vojak Alberto. „Draga Marija, ljubezen moja. Milo mi je zapisati tvoje ime, roka se mi trese. Vendar misel nate mi podarja malce luči v tem neskončnem peklu. Nimam več nog. Tvoje modre oči so kot gorsko jezero, tvoji zlasti lasje kot poletno klasje, ki se odpira za naju. Sramežljivo zaljubljena in boječa pred ljubeznijo, ki je neustavljiva kot orkan. Zadnji dan sem izpovedal svojo skrivnost, ki si mi jo tihoma razkrila na postaji, trenutek pred mojim odhodom. Prijela si me za roko in nežno vzkliknila, da bomo v treh, vrni se kmalu, čakamo te. Marija, ubil sem dva človeka, ali mi lahko odpustiš, ljubezen moja? Ne bom se vrnil, za vedno me nosi v srcu. Jaz ponesem s seboj tvoje oči in oči sina, ki ga ne bom nikoli spoznal. Kako si lepa Marija. Zate, samo zate, za večno, Alberto.“
