Urška Hrast.
Novih državnih in dušnih pastirjev nam dajte
Slovenija
Smo v Tednu Evrope in smo v Tednu molitve za duhovne poklice. Oboje kliče po nujnosti novih državnikov in vsakršnih dušnih pastirjev, da bi zmogli prepoznati in odgovoriti na klic ter mu ostati zvesti. Naša dežela namreč po 10 letih v EU brezglavo caplja precej zadaj, Cerkev na Slovenskem pa tudi že nekaj časa čaka nova nadškofa in novih energij.
Za nami je okroglih deset let sobivanja v družbi evropskih držav, povezanih v Unijo. Če se vprašamo, ali je bila odločitev za pridružitev Evropski uniji modra ali ne, je večinoma slišati, da je vendarle dobro, da smo povezani z državami, ki so razvite, da imamo stabilen denar, da imamo izbiro, da se iz države peljemo brez strahov o prijavah in odjavah in se svobodno vračamo, pa tudi da lahko mladina, če že ni dovolj kruha doma, odide s trebuhom v katero izmed evropskih držav, ki poleg dela nudijo tudi spodobnejše plačilo. Evropa gre naprej, mi pa smo z čudnim odstopom čudno postavljene premierke spet naredili korak vstran. No, nov zalet nam bo gotovo dobro del!
Slovenija se je v tednu praznovanja združene Evrope znašla v eni najresnejših političnih kriz. Predčasno svoj mandat zaključuje že tretja vlada zapovrstjo. Po dobrem letu dni vodenja ministrskega zbora in 10 dni po zelo marketinško in medijsko speljanemu volilnem kongresu stranke, ki v Sloveniji deluje prej negativno kot se za pozitivno imenuje, na katerem sta se za položaj predsednika stranke spopadla njen ustanovitelj in aktualna premierka, je slednja včeraj predsednika državnega zbora in države še pisno obvestila o svojem odstopu. Tako bi - kot je dejala - rada odprla pot čimprejšnjim predčasnim volitvam. Večina strank se zavzema za volitve pred poletjem. A če bi jih želeli umestiti še pred poletne počitnice, bi morali skrajšati redne volilne roke za razpustitev vlade in razpis volitev skrajšati. Škoda, da je Bratuškova z odločitvijo mencala tako dolgo, da je skorajda zapravila možnost, da bi novo ekipo postavljali pred poletnimi dopusti. Namenoma?
Če na dejanja državnikov zremo bolj ali manj le preko ekranov, pa se z delom duhovnikov srečujemo na zelo konkretni ravni, v župniji. Mlade najbolj nagovorijo srčni in srečni pričevalci - duhovniki, redovniki in redovnice, srečni kateheti in starši, ki svojo poklicanost radostno in polno živijo. In vendarle se mi zdi, da je tem pričevalcem in duhovnikom vse težje, kot da jim zmanjkuje opore in energije. Mi, verniki, od njih zahtevamo, da imajo neusahljiv vir moči za življenje s Kristusom v posvečenosti in pri razlagi Božje volje. Neverniki pa prežijo na vsako šibkost v cerkvenih krogih. Morda našim dušnim pastirjem manjka tiste opore, ki bi jim jo lahko dala dober steber Cerkve na Slovenskem, in tiste energije, ki bi jo lahko nudil njen dober vodja. Cerkvi pripadamo, in tudi, kadar njena podoba ni najbolj jasna, je še vedno naša. Če država oziroma družba ni v zavidljivi situaciji, je jasno, da potrebujemo prečiščenje, poživitev. Potrebujemo torej voditelje, naj si bo državne ali cerkvene, ki bodo delali pošteno in za dobro vseh. Ne le nadškofa, ki ju čakamo, ne le predsednik vlade, ki bo moral poprijeti sprejeti izziv vodenja slovenske politike, ne le parlamentarci in duhovniki na lokalni ravni, vsakdo bi moral delati za ljudi in zaradi njih, ne zgolj za svojo plačo in za svoj stol, kamor se ob 8.-ih zjutraj mirno usede in popije kavo. Ja, izziv je znati prisluhniti drugim in v priznavanju različnosti graditi edinost med ljudmi. Ne pričakujmo, da bodo na vodstvenih položajih idealni ljudje, ker takih ni. Želim pa si, da bi Slovenija imela voditelje, ki bi skupaj s sodelavci uspeli urediti notranje zadeve države in Cerkve. Pri tem bo verjetno ena ključnih nalog odločno zmanjšati moč tistih posameznikov in lobijev, ki so privedli do sedanje težavne situacije.
Mi pa, kot družba, ne bodimo pasivni. »Gospod nas kristjanov ni izbral za majhne stvari; prizadevajmo si za velika načela. Stavite svoja življenja za žlahtne cilje!” je zapisal papež Frančišek. Osebno sem torej odgovoren za prebujanje, rast in dozorevanje poklicev, ker sem poklican, da se tudi po meni širi Božje delo odrešenja v ta svet. Na kakršenkoli način že.
Naj sklenem. Potrebujemo torej državne voditelje, vredne zaupanja, sposobne, neskorumpirane, s trdo kožo in vero. Da bi državljane združevali, ne razdvajali. Potrebujemo voditelje slovenskih cerkva in Cerkve, ki bodo naša vez in vez z Njim, v vsej svoji preprostosti in ponižnosti.
Molimo zanje. Vsak dan.
Komentar sem pripravila Urška Hrast.
