Janez XXIII. in Slovenci

Slovenija | 22.04.2014, 23:33 Tone Gorjup

Papež Frančišek je na konzistoriju 30. septembra 2013 določil, da bosta njegova predhodnika blažena Janez Pavel II. in Janez XXIII. prišteta med svetnike na nedeljo Božjega usmiljenja, 27. aprila letos. Oba papeža in skorajšnja svetnika sta blizu tudi Slovencem. Janeza Pavla II. se bomo vedno spominjali po dveh obiskih pri nas in beatifikaciji škofa Slomška. Blaženi Janez XXIII. pa je bil novembra leta 1927 nekaj dni v Ljubljani in sicer kot apostolski vizitator v Bolgariji. V tokratnem mozaiku želimo spregovoriti o stikih papeža Janeza XXIII. s Slovenci.

Janez XXIII. in nadškof Vovk

Papež Janez XXIII. ali papež Janez Dobri, kot so mu pogosto rekli, je znan po tem, da je sklical II. vatikanski vesoljni cerkveni zbor. S svojim delovanjem je zaznamoval tudi Cerkev na Slovenskem. Ko je bil kardinal Angelo Roncalli 28. oktobra 1958 izvoljen za papeža in sije nadel ime Janez XXIII. je že poznal razmere v Sloveniji. Kot nadškof se je ustavil v Ljubljani, med njegovimi prijatelji pa so bili tudi Slovenci. Po smrti škofa Rožmana (do smrti je ohranil naziv ljubljanski škof) je papež Janez XXIII. 2. decembra 1959 škofa Antona Vovka imenoval za rednega škofa v Ljubljani. V zahvalo za imenovanje je škof Vovk odšel v Vatikan na obisk „ad limina“. Tam so ga sprejeli z velikim spoštovanjem, še zlasti papež. O tem je Vovkov postulator Blaž Jezeršek na brezjanskih pogovorih 2013 dejal: Tudi med škofi in celo kardinali je predvsem po sramotnem napadu nanj januarja 1952 o njem vladalo mnenje, da gre za mučenca. O tem priča dobro poznan pripetljaj med avdienco (1. februarja 1960) pri papežu Janezu XXIII., ko se je nadškof opravičil papežu, češ da ne more poklekniti pred njim, pa mu je zdaj že blaženi Janez Dobri odgovoril: „Jaz bi moral poklekniti pred vami.“

Papež Janez XXIII. je škofa Antona Vovka oktobra 1960 v pripravah na koncil imenoval za svetovalca v komisijo za duhovnike in vernike. Ob 500. obletnici ljubljanske škofije, decembra 1961, je papež to škofijo povzdignil v nadškofijo, škofa Antona Vovka pa v nadškofa. Janez XXIII. je ob tej priložnosti nadškofu oziroma ljubljanski stolnici podaril srebrn kelih; pozneje je nadškofu Vovku, ki ni mogel več priti v Rim, poslal še palij. Za glavno slovesnost ob jubileju škofije pa je papež Janez XXIII. v pozdravnem pismu zapisal: „Ljubljanska škofija je res vredna, da ji damo spričevalo naše pohvale; skozi vsa stoletja vdana apostolskemu sedežu v zvesti poslušnosti, je steber prave vere ohranila trden in neomajen, in po pravici slavna po delih, opravljenih za krščansko ime, je cvetela v moči verskega življenja.“

Februarja leta 1963 je papež Janez XXIII. generalnega vikarja Jožefa Pogačnika imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa. Papež je dva meseca pozneje umrl, nekaj tednov za njim pa še nadškof Vovk.

Slovenik

Slovencem bo papež Janez Dobri ostal v spominu tudi po tem, da je 22. novembra 1960 podpisal dekret o ustanovitvi Slovenskega duhovniškega doma - Slovenik v Rimu. S to ustanovo je tesno povezan p. Anton Prešeren, svetovalec in prijatelj papeža Janeza XXIII. Po naročilu škofa Vovka je pripravil vse potrebno za ustanovitev Slovenika ter dobil potrebna dovoljenja svetega očeta in odgovornih vatikanskih ustanov. Bil je tudi prvi rektor Slovenika.

P. Anton Prešeren, prijatelj in svetovalec Janeza XXIII.

P. Anton Prešeren, nečak škofa Jegliča, in papež Janez XXIII. sta se spoznala že leta 1926. Slednji, nadškof Angelo Roncalli, je bil apostolski delegat za Bolgarijo. P. Prešeren je bil takrat provincial Jugoslovanske jezuitske pokrajine s sedežem v Zagrebu. Zagrebške usmiljenke so med drugim delovale v Plovdivu v Bolgariji in p. Anton Prešeren je imel zanje duhovne vaje. Prvemu srečanju so, kot je povedal Marko Benedik, sledila nova: P. Prešeren se je trudil, tudi po navodilih svojih predstojnikov iz Rima, da je v Plovdivu ustanovil jezuitsko rezidnco, imel je pa tem redovnicam usmiljenkam večkrat tudi duhovne vaje in tam se je srečal s poznejšim papežem Janezom XXIII., tedaj je bil on nadškof delegat v Bolgariji. Velikokrat sta se srečala in tako se je tudi apostolski delegat Roncalli na poti (med Rimom in Bolgarijo) ustavljal v Zagrebu in ga vedno obiskal. Tako sta postala zelo dobra znanca, še celo nekaj več. Ko je Roncalli postal papež Janez XXIII. in je prvič sprejel jezuitske predstojnike, je to tudi potrdil. Pri avdienci je zbranim jezuitom med drugim dejal: Danes zjutraj sem premišljeval, katerega izmed vas poznam. In spomnil sem se na p. Prešerna. Pridite k meni. Kajne p. Prešeren, midva bova ostala vedno trdna in dobra prijatelja.

P. Anton Prešeren je bil po letu 1931 asistent jezuitskega generala za slovanske province. V tej vlogi je postal svetovalec papeža Pia XII. To vlogo je ohranil tudi pri papežu Janezu XXIII. Z njim se je srečeval tudi kot ekumenski delavec, še zlasti v povezavi s praznovanjem 1100- letnice sv. Cirila in Metoda. S slovesnosti, ki so jo pripravili rimski Slovenci, je poslal papežu pozdravno brzojavko. Papež mu je po tajniku odgovoril: Sveti oče Janez XXIII. se zahvaljuje tebi in vsem, ki so s teboj proslavili 1100-letnico prihoda sv. Cirila in Metoda k vašemu narodu, za nadvse vdan pozdrav in z velikim veseljem podeljuje vsem svoj apostolski blagoslov, ki naj bo poroštvo obilnih Božjih milosti. P. Prešeren je skrbel za stike med Svetim sedežem in škofom Vovkov, zato je bil tudi v tej vlogi precejkrat pri papežu. Ko pa je škof Vovk v začetku leta 1960 sam prišel v Rim, ga je spremljal pri avdiencah s papežem.

Jakob Ukmar in beneški patriarh Roncalli

Svetovalec in prijatelj papeža Janeza XXIII. je bil tudi božji služabnik Jakob Ukmar. Seznanila sta se leta 1952, Jakob Ukmar kot sodnik na beneškem cerkvenem sodišču, Janez XXIII pa kot novi beneški patriarh. V Benetkah sta se srečevala do izvolitve Roncallia za naslednika papeža Pia XII. in postala dobra znanca. Ukmar je poznal tudi papeževega tajnika, zato je pozneje lahko uveljavljal svoje predloge v vatikanskih krogih. Tržaški škof Santin je nekaj let pred drugim vatikanskim koncilom sklica škofijsko sinodo, na kateri je pomembno vlogo odigral Jakob Ukmar, in sicer kot strokovnjak za teološka, cerkvenopravna in pastoralna vprašanja. ,Napoved koncila s strani Janeza XXIII. ga je spodbudila, da je pripravil vrsto predlogov tudi za vesoljno Cerkev. Že leta 1960, ko so komisije šele začele z delovanjem, je poslal svoje predloge Svetemu sedežu in dobil zagotovilo, da jih bo pregledal sam papež Janez XXIII. To se je tudi zgodilo, saj je papež v okrožnici „Mir na zemlji“, ki je izšla kmalu po začetku koncila, upošteval nekatere Ukmarjeve predloge, ki se nanašajo na nacionalizem, narodne manjšine in internacionalizaciji rimske kurije. Po izidu okrožnice se je Ukmar pismeno zahvalil papežu in med drugim zapisal: Beatissime Pater! Vsi narodi in države se vam zahvaljujejo za okrožnico Mir na zemlji, s katero kažete, kako naj človeška družina upošteva in utrjuje zakonitosti miru. Posebno hvaležnost dolgujemo najvišjemu pastirju Cerkve narodne manjšine, ki jim v mnogih državah kratijo človeške in politične pravice ter jih obsojajo na izumiranje. S tem dokumentom jasno opozarjate državne voditelje, naj manjšine obravnavajo pravično in enakopravno. Tudi Slovenci tržaške, goriške in videmske škofije, ki sestavljamo narodno manjšino v Italiji, smo Vam globoko hvaležni. Naj Knez miru dobrotno nakloni, da bi ob upoštevanju navodil najvišjega učitelja vere in nravnosti tudi slovenska narodna manjšina v Italiji dosegla svoje naravne in politične pravice in mogla skupaj z italijansko večino mirno sodelovati za skupno dobro.

Ukmarjevi predlogi so se nanašali tudi na prenovo rimske kurije. V svojih predlogih je izhajal iz prepričanja, da morajo organi in uradi vatikanske kurije odražata vesoljni značaj Cerkve. Predlogi, so se nanašali še na ekumenizem in cerkvenopravna vprašanja, upoštevani pa so bili v Odloku o misijonski dejavnosti Cerkve, v Konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu in še nekaterih drugih dokumentih.

Nadškof Roncalli v Ljubljani

Dodajmo še, da je papež Janez Dobri novembra 1927 obiskal Ljubljano. Takrat sicer še nadškof Angelo Roncalli se je za nekaj dni ustavil pri nas, ko je iz Rima kot apostolski vizitator potoval v Bolgarijo. Že prvi dan si je v spremstvu nadškofa Jegliča ogledal Zavod sv. Stanislava v Šentvidu, novo frančiškansko cerkev v Šiški in katoliško tiskarno. Nato si je v semenišču ogledal akademijo v čast sv. Jozafata ter bogoslovcem spregovoril o Carigradu in Bolgariji. V naslednjih dneh je pri jezuitih opravil svoje letne duhovne vaje. V svoj Dnevnik duše si je pod naslovom Duhovne vaje v Ljubljani (Slovenija) od 9. do 13. novembra 1927 zapisal nekaj misli s teh duhovnih vaj. Med drugim tudi tole: V srcu naj nosim Jezusa, Marijo, Jožefa, duše, Cerkev in papeža. V dejanju in žrtvah naj bom veder, miren in vesel; vse po zahtevah mojega apostolskega poslanstva. V odnosih do ljudi pa naj bom dostojanstven, skromen, prizanesljiv in širokopotezen, predvsem pa potrpežljiv, potrpežljiv ... Tako naj bo vse do konca.

Janez XXIII. se je svojega bivanja v Ljubljani spomnil 1. februarja 1960, med prvo avdienco škofa Antona Vovka v Vatikanu. V pastirskem pismu pred veliko nočjo je škof Vovk o tem zapisal: Po ljubeznivem pozdravu je papež takoj pričel obujati spomine na Ljubljano, skozi katero je potoval v novembru 1927 kot apostolski vizitator v Bolgarijo. Vprašal je, če še hodijo verniki radi v visoko dvignjeno Marijino (frančiškansko) cerkev, kakor so se takrat vozili tudi s kolesi; zanimal se je posebej za stolnico, za cerkev sv. Jožefa, za cerkev sv. Frančiška, za duhovsko semenišče in za Zavod sv. Stanislava ...

Literatura: Ambasador Cerkve na Slovenskem - življenje in delo p. Antona Prešerna, Brezjanski pogovori 2013, Dnevnik duše, Ljubljanski škofje, Papež Janez Dobri, Ukmarjev simpozij v Rimu, V Gospoda zaupam ...