Gostja Alenka Puhar | (foto: Tanja Dominko)
Alenka Puhar in njeni spomini
Spoznanje več Tanja Dominko
Tokrat smo v oddajo Spoznanje več, predsodek manj povabili publicistko, prevajalko in nekdanjo novinarko Alenko Puhar. Z njo smo osvežili spomin na šolske dni in na nekatere življenjske zgodbe, ki jih je zajela v svoja dosedanja dela. V drugem delu oddaje smo se dotaknili tudi aktualnih razmer v državi.
Njen prvi šolski dan
»Prvi šolski dan zame je bil pred mnogimi mnogimi leti 1. 9. 1951. Alenčica Puhar, to je bila takrat moje uradno ime, je šla prvič v šolo, stara 6 let in pol, in to iz Kodeljevega, kjer smo stanovali, v Moste na Osnovno šolo Vide Pregarc. Moja prva učiteljica je bila neka tovarišica Ela Grčar, to sem si zapomnila za vse življenje, druga je bila tovarišica Zupančič, mama od Boštjana M. Zupančiča.
V glavnem so bile same učiteljice, različnih stopenj strogosti, ampak nobena ni bila pretirano stroga. Ne bi mogla reči, da mi je katera od njih posebej intenzivno krojila življenje in usodo. Ker sem bila zelo dobra učenka, sem potem šla na klasično gimnazijo, kamor so, kot so mi povedali, sprejemali samo najbolj bistre otroke. Tam sem maturirala, nato študirala na Filozofski fakulteti in od tam se seveda najbolj spomnim dr. Dušana Pirjevca, ki je bil izjemen profesor.«
Spodobilo bi se, da bi izobraževalne ustanove imenovali po ljudeh z intelektualnimi dosežki
Na vprašanje, kako zanimivo je, da tako veliko osnovnih šol še nosi imena nekaterih zgodovinskih osebnosti, takih in drugačnih, ima Alenka Puhar zanimiv odgovor. »Ta navada, da se krsti šole po padlih junakih, borcih, aktivistih in tako naprej se je pač začela na samem začetku leta 1945 in nesrečna Vida Pregarc je bila ena punčka, ki so jo ustrelili iz vlaka ob progi, ki teče mimo šole. Ne vem, ali namenoma ali ponesreči. Po letu 1945 so polagoma preimenovali šole pretežno po partizanih, aktivistih in komunistih, v 70. letih pa je ta navada dobila prav neverjetne dimenzije. No, meni je bilo posebej mučno, ko so imenovali šole po talcih, da je bilo recimo 10 žrtev tega boja, 20 pobitih tam in tako naprej. Skratka, da je šlo za eno tako zelo krvavo akcijo. Enkrat sem že napisala poziv proti pečatu krvi. Skratka, da bi se spodobilo, da bi izobraževalne ustanove, knjižnice in podobne ustanove imenovali po ljudeh, ki imajo neke intelektualne dosežke, ne pa zgolj to, da so umrli nasilne smrti. Kakšnega posebnega efekta to ni imelo.«
Danila Kumar ...
»Najbolj internacionalna ljubljanska šola je še zmeraj po Danili Kumar, ki je bila aktivistka in »vosovka« in skratka ena problematična oseba. Ena od spornih posledic tega je, da so seveda učitelji in pa učenci oziroma dijaki tako rekoč prisiljeni, da se nekaj naučijo o tistem, po katerem se šola imenuje, kar pomeni, da morajo napisati kakšno šolsko nalogo, prosti spis, seminarsko pa razne raziskovalne naloge, kar ne spodbuja otrok k temu, da bi si rekli, da je nekdo s trdim delom in šolanjem in vztrajnostjo nekaj dosegel.«
To je bil eden od več dokazov, da živimo v svetu, kjer je veliko »neoseb«.
Kako se je lotila pisanja knjige o Angeli Vode?
»Angela Vode je na starost pospravljala svoje papirje in knjige in je ena njena znanka prinesla k moji mačehi Miri Mihelič kup njenih knjig, če bi kaj kupila. Mira je to naredila in mene je zanimalo, ker so bile v glavnem disidentske knjige, v glavnem v nemščini, nekaj tudi v angleščini in francoščini, kdo je ta zanimiva oseba. Sama nikoli dotlej nisem slišala za ime Angela Vode, zato sem si rekla, kako je to možno. Ker sem se takrat intenzivno ukvarjala z zgodovino otroštva na Slovenskem, bi taka učiteljica za specialno pedagogiko za slabo učljive otroke, kot se je takrat reklo, nekako morala priti na moje obzorje. Pa ni. To je bil eden od več dokazov, da živimo v svetu, kjer je veliko »neoseb«, kot je George Orwell temu rekel, se pravi ljudi, ki jih nihče ne omenja, verjetno zato, ker jih ne sme.«
Ta neznana dežela, kamor ni dostopa, je Alenko Puhar tako pritegnila, da je stopila na pot raziskovanja. V tem času je stik z njo navezal nečak Angele Vode, ki je iskal nekoga, da bi izdal njene spomine. »In potem mi je njegova vdova, ker je zelo hitro umrl, prinesla eno škatlo papirjev in takrat sem še ugotovila, kaj izjemnega je med temi papirji. No, in sem par let sedela in delala in potem izdala Skriti spomin.«
Knjiga je bila izredno uspešna v svojem času, bile so tri izdaje, nastal je tudi film, oziroma dva, eden je igran, drugi dokumentaren. Danes se knjige ne da več dobiti, nam zaupa Puharjeva, ki ima tudi sama doma le še en izvod, a interesa za ponatis ni, ugotavlja.
Zgodba Borisa Furlana
In na tem procesu so očitali Borisu Furlanu, da je knjigo Živalska farma posodil Francu Snoju in mu rekel, da bi jo bilo dobro prevesti. In to je bilo tako »strašno«, da je bil obsojen.
»Ta zgodba se je pravzaprav začela odvijati hkrati kot Angelina, ampak ne tako intenzivno. Skratka, ko sem jaz izvedela, da je bila neka Angela Vode in da je bila obsojena na 20 let zapora, sem začela brati stare časopise, Poročevalca in Ljudsko pravico. In sem naletela na cele plahte, po tri ali štiri strani so namenili procesu, na katerem so obsodili 15 ljudi, od tega tri na smrt. In ti, ki so bili obsojeni na smrt, so me posebej zanimali, še najbolj pa dejstvo, da je bil med kaznivimi dejanji, zaradi katerih so jih zaprli in jim zdaj sodili, tudi Živalska farma. Omenili so tri avtorje, med njimi Georgea Orwella, ki sem ga kot študentka prevedla in je ostal moja tiha ljubezen. Kadarkoli sem kaj ujela v zvezi s tem imenom, sem zastrigla z ušesi. In na tem procesu so očitali Borisu Furlanu, da je knjigo Živalska farma posodil Francu Snoju in mu rekel, da bi jo bilo dobro prevesti. In to je bilo tako »strašno«, da je bil obsojen. Seveda me je skozi mnoga leta močno zanimalo, kako to, a nisem nič posebnega odkrila, ampak zadosti za eno zelo dobro zgodbo.«
Furlan ni bil nikdar komunist, v nasprotju z Angelo Vode, poudari Puharjeva, pač pa je bil zelo izobražen in napreden človek, a je ves čas pomagal NOB-ju. »Večino vojne je preživel v tujini, kjer je pomagal OF oziroma NOB-ju s svojimi govori, z raznimi propagandnimi članki, brošurami in tako dalje. Ko pa se je iz tujine leta 1945 vrnil v Jugoslavijo, je bil zgrožen nad tem, kaj se dogaja, kako brutalno komunisti uveljavljajo svojo oblast in svojo voljo, kako so primitivni, brez spoštovanja do znanja. Furlan je bil imenovan za profesorja na Pravni fakulteti in bil je celo dekan, ko so ga aretirali. In prav grozljivo je, kako so ga maltretirali in zasliševali neizobraženi in nekultivirani mladeniči in se delali pametne. Težko grem mimo podatka, da se je pri tem zelo »izkazal« Zdenko Roter, ki je bil poslan med zasliševalce posebej za to, da je obdeloval Furlana.
Ta zaslišanja so bila resnično grda in nevredna moža. Enako grdo ali še hujše pa je, da so prosili oba sinova, da sta kontrolirala očeta in ga ovajala in naznanjala in delovala kot domača udbovska ovaduha. To je pa, lahko rečeva, gnusno.«
Njegov cilj je bil, da bo prišel do cerkve, saj je postal v zaporu globoko veren. Sveto pismo je prebral nevemkolikokrat, vanjo je pisal pripombe. Ta izvod sem videla in je osupljiv.
Puharjeva v nadaljevanju spregovori tudi o sami knjigi, v kateri so pisma, ki jih je Boris pisal svoji hčerki Staši v ZDA, in njena pisma očetu, tudi pisma kakšnega od drugih članov družine, a jih je bore malo. V njih skoraj ne omenja procesa in zaporne kazni, niti ne sistema, saj so vsa pisma skrbno pregledovali. Ko je bil leta 1951 izpuščen iz zapora, to pravzaprav ni bila pomilostitev, pač pa je zaradi bolezni zaporno kazen preživljal doma, še vedno pod nadzorom in tako je bilo vse do njegove smrti leta 1957.
»Ko je prišel iz bolnice, je učinkoval 20 let starejši, ker je bil izredno bolan. Moral se je na novo učiti hoditi in je korak za korakom, po 100 metrov komaj prehodil. Njegov cilj je bil, da bo prišel do cerkve, saj je postal v zaporu globoko veren. Sveto pismo je prebral nevemkolikokrat, vanjo je pisal pripombe. Ta izvod sem videla in je osupljiv. S svinčnikom so komentarji tako rekoč na vsaki strani, pri vsakem verzu. Staša ga je v ZDA dobila kot posebno darilo, ko je oče umrl.
Prisluhnite pogovoru v celoti, v katerem je Alenka Puhar spregovorila tudi o svojem novinarskem delu za časopis Delo, se dotaknila nekaterih odzivov na Katedralo svobode, hkrati pa ni mogla mimo kritike aktualnega časa in oblasti.
