VIDEO: Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika

Svet | 27.04.2014, 11:12 Marjana Debevec

Papež Frančišek je pred več milijonsko množico za svetnika razglasil velika papeža 20. stoletja, Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. Zgodovinski dogodek je zaznamovala tudi prisotnost dveh papežev na Trgu sv. Petra. Prvič od odpovedi svoji službi je v javnosti s papežem Frančiškom somaševal zaslužni papež Benedikt XVI.

Dva papeža svetnika, dva papeža skupaj v daritvi svete maše. Nedvomno znamenje zbornosti, občestvenosti Cerkve, Kristusovega skrivnostnega telesa. V nagovoru po evangeliju pa se je papež Frančišek navezal na današnji evangeljski odlomek, kjer se je Gospod prikazal Tomažu. Ko je videl njegove rane je vzkliknil: Moj Gospod in moj Bog! Te rane so po besedah papeža Frančiška trajno znamenje Božje ljubezni do nas in so nujno potrebne za vero, da je Bog ljubezen, usmiljenje in zvestoba, je poudaril sveti oče.

„Sv. Janez XXIII. in Janez Pavel II. sta imela pogum, da sta pogledala Jezusove rane, da sta se dotaknila njegovih ranjenih rok in njegove prebodene strani. Ni ju bilo sram Kristusovega mesa, nista se pohujšala nad njim, nad njegovim križem; ni ju bilo sram bratovega mesa, ker sta v vsakem trpečem človeku videla Jezusa. Bila sta pogumna moža, polna Svetega Duha, in sta pričevala Cerkvi in svetu o Božji dobroti, o njegovem usmiljenju“, je dejal papež Frančišek.

Zatem je spregovoril o tragedijah 20. stoletja, ki pa ju niso premagale. „V njiju je bil močnejši Bog; močnejša je bila vera v Jezusa Kristusa, človekovega Odrešenika in Gospodarja zgodovine; močnejše je bilo Božje usmiljenje, ki se razkriva v teh petih ranah; močnejša je bila Marijina materinska bližina“.

Izpostavil je tudi njuno upanje in veselje, ki sta ga kljub grenkobi trpljenja delila vsemu Božjemu ljudstvu. To velikonočno upanje in veselje je bilo po besedah papeža Frančiška mogoče zaznati v prvi krščanski skupnosti, ki je živela v ljubezni, usmiljenju, preprostosti in bratstvu.. „In to je podoba Cerkve, ki jo je imel pred seboj drugi vatikanski koncil. Janez XXIII. in Janez Pavel II. sta sodelovala s Svetim Duhom, da bi Cerkev naredila táko, kot je bila, in jo posodobila po njeni izvirni fizionomiji, fizionomiji, kakršno so ji dali v teku stoletij svetniki“, je poudaril sveti oče in dodal, da je pri sklicu koncila Janez XXIII. pokazal prefinjeno učljivost Svetemu Duhu.

Janeza Pavla II. pa je označil kot papeža družine, kar je tudi rekel zase. „Naj oba nova sveta pastirja Božjega ljudstva posredujeta za Cerkev, da bi bila ti dve leti sinodalne poti učljiva Svetemu Duhu v pastoralnem služenju družini. Naj nas oba učita, da se ne bomo pohujševali nad Kristusovimi ranami, da se bomo poglabljali v skrivnost božanskega usmiljenja, ki vedno upa, vedno odpušča, ker vedno ljubi“, je svoj nagovor sklenil papež Frančišek.

Objavljamo celoten nagovor papeža Frančiška

V središču te nedelje, ki zaključuje velikonočno osmino in jo je Janez Pavel II. poimenoval nedelja Božjega usmiljenja, so poveličane rane vstalega Jezusa.

Pokazal jih je že, ko se je prvič prikazal apostolom, na sam večer dneva po soboti, na dan vstajenja. Tisti večer pa ni bilo Tomaža; in ko so mu drugi povedali, da so videli Gospoda, je odgovoril, da ne bo veroval, če ne bo videl tistih ran in se jih dotaknil. Osem dni kasneje se je Jezus ponovno prikazal v dvorani zadnje večerje sredi apostolov in tam je bil tudi Tomaž; obrnil se je nanj in ga povabil, naj se dotakne njegovih ran. In tedaj je ta iskreni človek, ta človek, ki je bil vajen vse osebno preveriti, pokleknil pred Jezusa in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28).

Jezusove rane so pohujšanje za vero, so pa tudi potrdilo vere. Zato na telesu vstalega Kristusa rane ne izginejo, pač pa ostanejo, ker so te rane trajno znamenje Božje ljubezni do nas in so nujno potrebne za vero v Boga. Ne za vero v obstoj Boga, ampak za vero, da je Bog ljubezen, usmiljenje, zvestoba. Sveti Peter navaja Izaija in piše kristjanom: »Po njegovih ranah smo ozdraveli« (1 Pt 2,24; prim. Iz 53,5).

Janez XXIII. in Janez Pavel II. sta imela pogum, da sta pogledala Jezusove rane, da sta se dotaknila njegovih ranjenih rok in njegove prebodene strani. Ni ju bilo sram Kristusovega mesa, nista se pohujšala nad njim, nad njegovim križem; ni ju bilo sram bratovega mesa (prim. Iz 58,7), ker sta v vsakem trpečem človeku videla Jezusa. Bila sta pogumna moža, polna paresije Svetega Duha, in sta pričevala Cerkvi in svetu o Božji dobroti, o njegovem usmiljenju.

Bila sta duhovnika, škofa in papeža 20. stoletja. Poznala sta njegove tragedije, vendar ju te niso premagale. V njiju je bil močnejši Bog; močnejša je bila vera v Jezusa Kristusa, človekovega Odrešenika in Gospodarja zgodovine; močnejše je bilo v njiju Božje usmiljenje, ki se razkriva v teh petih ranah; močnejša je bila Marijina materinska bližina.

V teh možeh, ki sta zrla Kristusove rane in sta pričala o njegovem usmiljenju, je prebivalo »živo upanje« skupaj z »neizrekljivim in poveličanim veseljem« (1 Pt 1,3.8). Upanje in veselje, ki ju vstali Kristus daje svojim učencem, ki jim ju nič in nihče ne more vzeti. Velikonočno upanje in veselje, ki sta šli skozi topilnico razgalitve, izpraznjenja, bližine grešnikov do skrajnosti, vse do slabosti zaradi grenkobe tistega keliha. To sta upanje in veselje, ki sta ju sveta papeža prejela v dar od vstalega Gospoda in sta ju tudi sama v obilici dajala Božjemu ljudstvu ter za to prejela večno hvaležnost.

To upanje in to veselje je bilo mogoče zaznati v prvi skupnosti verujočih v Jeruzalemu, o kateri nam govorijo Apostolska dela (prim. 2,42-47). To je skupnost, kjer živijo bistveno vsebino evangelija, to je ljubezen, usmiljenje, v preprostosti in bratstvu.

In to je podoba Cerkve, ki jo je imel pred seboj drugi vatikanski koncil. Janez XXIII. in Janez Pavel II. sta sodelovala s Svetim Duhom, da bi Cerkev naredila táko, kot je bila, in jo posodobila po njeni izvirni fizionomiji, fizionomiji, kakršno so ji dali v teku stoletij svetniki. Ne pozabimo, da so prav svetniki tisti, ki dajejo Cerkvi napredek in rast. Pri sklicu koncila je Janez XXIII. pokazal prefinjeno učljivost Svetemu Duhu, se pustil voditi in je bil za Cerkev pastir, vodeni voditelj. To je bilo njegovo veliko služenje Cerkvi; bil je papež učljivosti Duhu.

V tem služenju Božjemu ljudstvu je bil Janez Pavel II. papež družine. Tako je on sam nekoč rekel, da bi želel, da se ga spominjajo kot papeža družine. Rad to poudarjam, ko hodimo po poti sinode o družini in z družinami, po poti, ki jo z nebes on gotovo spremlja in podpira.

Naj oba nova sveta pastirja Božjega ljudstva posredujeta za Cerkev, da bi bila ti dve leti sinodalne poti učljiva Svetemu Duhu v pastoralnem služenju družini. Naj nas oba učita, da se ne bomo pohujševali nad Kristusovimi ranami, da se bomo poglabljali v skrivnost božanskega usmiljenja, ki vedno upa, vedno odpušča, ker vedno ljubi.

Prevedel br. Miran Špelič OFM