Papež Frančišek: Naše življenje je včasih podobno slepemu, ki se je odprl za luč, za Boga

Cerkev po svetu | 30.03.2014, 14:50

Na Trgu sv. Petra v Vatikanu se je za današnjo opoldansko molitev s papežem Frančiškom zbrala neverjetno velika množica ljudi, ki je segala tja do Ulice sprave. Sveti oče je je posebej pozdravil številne skupine iz raznih župnij, združenj, gibanj, študentov ter celo pripadnikov italijanske vojske. Ti so na Trg iz Loreta priromali peš in molili za mir ter pravično reševanje sporov. Posebej jih je pohvalil in dejal, da je Jezus tistim, ki delajo za mir, namenil posebni blagor.

Papež Frančišek nas vabi, naj vsebina današnjega evangeljskega odlomka 4. postne nedelje ne gre v pozabo. Govori o Jezusovi ozdravitvi sleporojenega in o reakciji pismoukov in farizejev na to Jezusovo dejanje. Slepi je spregledal, oni pa, ki so menili, da vidijo, so ostali slepi v svoji duši. Sveti oče ob tem ugotavlja: „Evangeljski zapis hoče pritegniti pozornost predvsem na reakcijo, tudi na čenče, ki so nastale po dogodku. Pogosto namreč neko dobro delo, neko delo ljubezni, vzbuja besedičenje, razprave, ker nekateri nočejo videti resnice. Evangelist Janez torej želi pritegniti pozornost na nekaj, kar se ob dobrih delih dogaja tudi dandanes.“

Medtem, ko slepi prihaja k luči in se v njem prebudi vera v Jezusa, ki je Luč sveta, se učitelji postave – nasprotno – pogrezajo vedno globje v svojo notranjo slepoto. Zaprti v lastno ošabnost si domišljajo, da so že v luči in se zato ne odprejo Jezusovi resnici. Na vso moč se trudijo, da bi zanikali to, kar je povsem očitno. Pod vprašaj postavljajo identiteto ozdravljenega slepega človeka, nato zanikajo Božje delovanje v ozdravitvi z namišljeno utemeljitvijo, da Bog ne deluje na sobotni dan. Zdvomijo celo, da je ozdravljeni prej dejansko bil slep. Njihova zaprtost za luč postane nasilna in se pokaže z izgonom ozdravljenega človeka iz templja, kar je pomenilo tudi iz civilne družbe. Ko ozdravljeni po izgonu znova sreča Jezusa, se Jezus prav njemu razodene kot obljubljeni Odrešenik.

Papež Frančišek v nadaljevanju opoldanskega nagovora opozori na dramatičnost notranje slepote tolikih ljudi. V njo smo v določenih trenutkih zajeti prav vsi. Naše življenje je včasih podobno slepemu, ki se je odprl za luč, za Boga, za milost. Včasih pa je - na žalost - podobno tudi življenju učiteljev postave. Iz višine svojega napuha sodimo druge in celo Boga samega. Danes smo povabljeni, je dejal papež Frančišek, da se odpremo Kristusovi luči in v svojem življemnju obrodimo dobre sadove ter odstranimo obnašanje, ki ni krščansko. Vsi smo sicer kristjani, pa vendar se prav vsi včasih obnašamo nekrščansko; gre za vedenje, ki je grešno. Zato se ga moramo pokesati in ga obžalovati; povabljeni smo odstraniti nekrščanske drže in hoditi odločno po poti svetosti.

Papež Frančišek je tudi danes ob sklepu opoldanskega nagovora nato segel na povsem praktično raven. Ljudi zbrane na trgu je povabil, naj ob vrnitvi na svoje domove vzamejo v roke Evangelij in poiščejo 9. poglavje pri Janezu. Znova naj preberejo odlomek o ozdravitvi sleporojenega. Ob tem naj vsakdo presodi, kakšno je njegovo srce: ali je odprto ali nedostopno. Spodbudil je, naj vsakdo svoje srce resnično odpre za Boga in bližnjega.