Druga postna pridiga p. Cantalamesse: Sv. Ambrož in vera v evharistijo
Cerkev po svetu | 28.03.2014, 19:30
Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa je danes dopoldne imel tretjo postno pridigo za papeža Frančiška in člane rimske kurije. Kot običajno je potekala v vatikanski apostolski palači. Govorila je o sv. Ambrožu in veri v evharistijo. Letošnje postne pridige so namreč namenjene cerkvenim očetom latinske Cerkve in nosijo naslov: Na ramenih velikanov. Velike resnice naše vere, motrene s cerkvenimi očeti latinske Cerkve.
P. Cantalamessa je sv. Ambroža opisal kot učitelja vere v evharistijo, saj je med vsemi cerkvenimi očetje najbolj prispeval k veri v resnično navzočnost Kristusa v evharistiji in tako položil temelje za prihodnjo teologijo o spremenjenju kruha in vina v Jezusovo telo in kri. Medtem ko je Avguštin Jezusovo fizično ali zgodovinsko telo, rojeno iz Marije, poenotil s cerkvenim telesom, pa ga je Ambrož poistovetil z evharističnim telesom in ju ločil od cerkvenega telesa. Papeški pridigar se je v nadaljevanju dotaknil tudi določene omejenosti Ambroževega pogleda, ki izključi vsako delovanje Svetega Duha pri nastanku Kristusovega telesa na oltarju. Zanj so edino pomembne besede posvetitve, so stvariteljske besede, ki se ne omejujejo samo na potrjevanje obstoječe realnosti, ampak ustvarjajo novo realnost. Vrzel se ne kaže samo pri Ambrožu in latinskih očetih na splošno, ampak pri sami razlagi evharistične skrivnosti kot celote. To je vplivalo na manjši pomen epikleze Svetega Duha v latinski liturgiji, ki pa ima v vzhodnih bogoslužjih bistveno vlogo. Z novimi evharističnimi molitvami in epiklezo Svetega Duha, ki je pred posvetitvijo, se je po Cantalamessovih besedah ta vrzel hotela popraviti.
Novi vir za razumevanje evharistije je danes lahko ponovno približanje med kristjani in judi, je zatrdil p. Cantalamessa. Od samega začetka Cerkve so različni zgodovinski dejavniki prispevali k poudarjanju razlike med krščanstvom in judovstvom, dokler si nista bila postavljena nasproti, kot je to videti pri Ignaciju Antiohijskem. Razlikovati se od judov v datumu pashe, v dnevih posta in drugem je postalo neke vrste pravilo. Novo ozračje dialoga z judovstvom pa je pomagalo, da se je evharistijo bolje razumelo na podlagi boljšega poznavanja njene judovske matrice, je dejal p. Cantalamessa. Prvi izraz, s katerim je opisana evharistija v Novi zavezi, je 'Gospodova večerja', kot beremo v Pavlovem pismu Korinčanom, kar očitno kaže na judovsko večerjo, pri čemer pa je bistvena razlika vera v Jezusa. Benedikt XVI. v svoji knjigi Jezus iz Nazareta sledi prevladujočemu prepričanju in sprejme Janezovo kronologijo, v skladu s katero Jezusova zadnja večerja ni bila ni bila pashalna večerja, ampak slovesna večerja ob slovesu. P. Cantalamessa je nato predstavil judovsko ritualno večerjo (beraka) in Jezusovo zadnjo večerjo ter nakazal izhodišča, podobnosti in razlike med njima.
Ob koncu pridige je spregovoril še o zakramentu evharistije, med katerim pride do dveh čudežev: prvi je ta, da se kruh in vino spremenita v Kristusovo telo in kri, drugi pa iz nas naredi 'živo in Bogu všečno žrtev', ki nas združuje s Kristusovo žrtvijo. Med darovanjem smo prinesli kruh in vino, ki za Boga sama po sebi nimata vrednosti in ne pomena. Pri posvetitvi pa Kristus doda to vrednost, ki je jaz ne morem dati svojemu darovanju. V tem trenutku kruh in vino postanega Telo in Kri Kristusa, ki se daje v smrt z dejanjem največje ljubezni do Očeta. Ko odidemo od maše, moramo tudi iz svojega življenja narediti dar ljubezni do Očeta ter bratov in sester, je spodbudil p. Cantalamessa. Tudi mi moramo v mislih reči svojim bratom: 'Vzemite, jejte, to je moje telo.' Vzemite moj čas, moje sposobnosti, mojo pozornost. Vzemite tudi mojo kri, moje trpljenje, vse tisto, kar me ponižuje, me mrtviči, omejuje moje moči, tudi mojo fizično smrt. Želim, da je vse moje življenje kot Kristusovo življenje, razlomljen kruh in prelito vino za druge. Iz vsega svojega življenja želim narediti evharistijo.
