Dijaki II. letnika ŠKG
Pomoč sošolcem in solidarnost, kot jo vidijo mladi
Dobro delo dobro dene | 20.02.2014, 18:00
V sklopu februarske akcije Dobro delo dobro dene, smo se v Dijaški oddaji o solidarnosti pogovarjali tudi z mladimi, kakšno je njihovo doživljanje dobrodelnosti, koliko je je med sošolci in na sploh v družbi. Pravijo, ne smemo pomagati zato, da rečemo, pomagal sem. Ključ do solidarnosti je tako preprost. Samo opazovati je treba. Običajno potrebujemo le delček sekunde, da se prav odzovemo in enostavno naredimo dobro, pravijo naši mladi sogovorniki, dijaki drugega letnika.
Anja Tavčar: „Zakaj ne bi naredil nečesa, s čimer lahko nekoga osrečiš? Zakaj ne bi pomagam, če si sposoben. Samo tako lahko prispevamo k boljšemu svetu. Pomagamo lahko na vsakem koraku, že pri pouku, če kdo česa ne razume, mu lahko na hitro razložiš. Je zelo širok razpon možnosti za pomoč sočloveku. Mislim, da je težava v tem, koliko imamo odprte oči za dogajanje okrog sebe. Ne samo za ljudi, tudi za naravo. Opazimo lep dan? Ta vzorec se potem ponavlja, tudi v stikih z ljudmi. Srečujemo jih, a se nam morda ne zdi vredno razmišljati o njih, ne čutimo se dolžni, da bi jim vsaj občasno pomagali“.Anja Zidar: „Pomagaš lahko, če vidiš nekoga v žalosti, ki je v stiski, ne fizični, ampak, če ima težave s seboj ali v družini. Pomoč je pomembna, ker takšne potrebe morda ne vidiš navzven. Je skrita. Vsak od nas ima probleme, pozabljamo, da morda naši niso največji na tem svetu. Če bi bili sposobni pogledati preko svojih težav, bi lahko lažje pomagali drugemu. Ko začnemo enkrat pomilovati sebe, nismo sposobni videti drugega. Ob vseh težavah je še toliko ljudi, ki znajo delati drugače, ki so nam lahko zgled. Če jih opazimo, tudi mi najdemo pot do boljšega“.
Jonatan Rebec: „Solidarnost se kaže povsod. Lahko je prisotna v vsakem najmanjšem dejanju, ki ga, v odnosu z drugo osebo, naredimo. Solidarnost lahko poiščemo in ugotovimo, kaj človek v tistem trenutku potrebuje ter to naredimo. Lahko je to preprosta stvar, da se mu nasmejimo in mu s tem olajšamo notranjo stisko. Do večjih stvari, ko se kot skupnost združimo in kot prostovoljci pomagamo ljudem, ki so ostali brez elektrike, vode in podobno. Živimo preveč drug mimo drugega, ves čas pogledujemo na uro. Tekamo od enega opravka k drugemu. Živimo svet vsak zase, medtem ko bi z opazovanjem drugih lahko ugotovili, da potrebujejo nekaj, kar jim mi lahko z lahkoto nudimo. Spomnimo se, včasih smo stopili k sosedi po skodelico sladkorja, če nam ga je zmanjkalo, ko smo bili ravno sredi peke, Odtujujemo se drug od drugega, čeprav živimo le nekaj metrov stran. To je žalostno. Lahko bi naredili kaj za boljšo povezanost med sosedi, za večjo soodvisnost v skupnosti“.
Lavra Turk: „Morda smo dekleta in na sploh ženske res bolj ostre druga do druge, res pa je, da tudi hitreje od moških začutimo potrtost nekoga in hitreje opazimo, kdo morda potrebuje našo pozornost. Itak vsi tako hitimo in včasih težko najdemo čas za druge. Toda, če si ga vzameš, na koncu ugotoviš, da sam dobiš veliko več. Dobiš izkušnje, tiste iskrene nasmehe, poglede veselja in ta občutek je neprecenljiv. Če pogledamo soseske, okrog hiš se gradijo visoke ograje, da nihče ne bo mogel pogledati čez. To se mi zdi škoda. Včasih pa si zaželimo, da bi s kom spregovorili besedo. Škoda, ker to izginja in postajamo zaprti, bolj zase.“
Sara Križaj: „Nasploh so pri ženskah čustva močnejša, oziroma jih kažemo bolj odkrito. Glede solidarnosti v vsakdanjem življenju, pa je veliko možnosti, doma lahko pomagaš mami, če vidiš, da je precej zasedena, pomagaš starki čez cesto, skratka delaš dejanja, ki niso nujno izstopajoča navzven. Pri tem se zelo dobro počutiš. Res pa je, da začutimo močnejše sočutje ob nesrečah, ob stiskah ljudi. Na sploh pa nas bolj privlačijo bolj veseli ljudje. Sama delam v Domu z otroki, ki prihajajo iz prizadetih družin, pa so vsi vedno tako veseli. Vsak ima možnost, da pogleda na boljšo stran in se tistega veseli“.
