16 dni olimpizma in optimizma

Komentarji | 25.02.2014, 14:30

V zadnjih februarskih dneh, ki so pred nami, gotovo ne bomo našteli toliko dobrih novic, kot smo jih v času olimpijskih iger. Sočijada se bo v zgodovino zapisala kot najuspešnejše olimpijsko tekmovanje za Slovence v zgodovini. Ob milijardah, s katerimi se Rusi hvalijo, da so jih vložili v totalno spremembo regije, pa je slišati tudi pripombe, da olimpizem ni več to, kar naj bi prvotno bil – osrednji športni praznik, na katerem je v ospredju dokazovanje športnikov, njihove telesne in psihološke pripravljenosti na najpomembnejšem tekmovanju štiriletnega obdobja.

Slab začetek, izjemen konec, bi lahko rekli. Kar šteje na olimpijskih igrah, je medalja in osem so jih zbrali, več kot na vseh dozdajšnjih zimskih igrah skupaj, čeprav se je olimpijada začela z zares veliko smole nekaterih naših športnikov. Potem je kar naenkrat steklo. Trend Petra Prevca je bil kot plaz, kot virus za ostale slovenske športnike, ki so želeli dokazati, da tudi oni zmorejo. Hokejska reprezentanca je gotovo spodbudila verižni ekipni duh, ko so prišli navijat na tekmo smučarjev skakalcev, na kateri je padla prva medalja. Naši športniki so se medsebojno spodbujali na različnih prizoriščih in se veselili uspehov. Saj poznamo Američane in njihovo miselnost: na OI pridejo s prepričanjem, da so nadpovprečni in da so prišli po kolajno. In prav zares so potem najboljši prav na najpomembnejših tekmovanjih. Tokrat je bilo nakovalo, na katerega vsa leta kujejo športniki z mislimi na končni cilj – olimpijsko kovino – naklonjeno tudi našim. Sicer bi še komu srčno privoščila žlahtno okrasje okoli vratu, a vendar …

Eno je pozitivna nota in zares narodnozdruževalna vloga pretekle olimpijade, saj naša politika in sopihanje gospodarstva vsaj tistih 14 dni nista bila prva tema vsakdanjih debat. Po drugi strani vendarle grenak priokus, ki ga je začutiti tudi denimo v izjavi selektorja hokejske reprezentance Matjaža Kopitarja, ki je poudaril, da so risi zdaj deležni veliko trepljanja po ramenih, vsi se kitimo z njihovimi uspehi, padale so razne stave, nič pa se ne bo zgodilo v samem hokeju. »Naj država raje zgradi pet spodobnih hokejskih dvoran, zapufana je itak že, bo pa še za tistih 5 milijonov. A otroci prihodnjih rodov bodo potem sploh imeli kam iti in kaj pametnega početi, pa imeli bomo še trikrat več uspehov kot sedaj v športu,« je dejal. Hja, res. Da ne bo šlo vse prehitro v pozabo. Je pa tudi res, da bodo na dan morda spet prišle ideje o doživljenjskih rentah, ki bi jih morali imeti olimpioniki. Zakaj bi si športniki zaslužili take privilegije, ko pa je trening in tekma njihov poklic? Ja, največ naredijo za prepoznavnost Slovenije, kljub temu se turistični obisk naše države na ta račun verjetno ne bo bistveno povečal. Športniki, ki se profesionalno ukvarjajo s športom, so večinoma zaposleni v vojski in policiji. Tudi Tina. Poleg plače, ki ji jo daje država, dobi nagrade in milijonske prihodke od sponzorjev. Taki z varno starostjo ne bi smeli imeti težav. Manj uspešne športnike bi morale vzdrževati zveze in klubi, v katere so združeni. Tina bo za dve zlati od ministrstva za izobraževanje, znanost in šport prejela 47 tisoč 600 evrov, še polovico tega zneska pa gre njeni trenerski ekipi. Koliko let bomo mi delali, da zaslužimo toliko? Medalji pa jo bosta, in prav je tako, popeljali še do nadaljnjih pogodb. Je pa tudi žalostno dejstvo, da naši poklicni hokejisti v enem letu zaslužijo toliko, kot NHL-ovci v enem tednu.

Pa še o duši, ki je po mojem obmorski Soči ni zares imel. Tako je bilo slišati tudi iz ust nekaterih nekdanjih vrhunskih športnikov, ki so se udeležili več iger v preteklosti. Osebno mi spomin seže do Lillehamerja '94. Kako živo se spomnim prizora, ko so se Košir, Dovžanova in Korenova na podelitev pripeljali s snežno vprego … Omenjena bronasta trojica zna povedati, da so že naslednje igre v Naganu izgubile pravi čar. Lillehammer, z vsega 25 tisoč prebivalci, je na skandinavski način osmislil temeljne olimpijske ideje, že dodobra obrabljeno frazo o "športnem prazniku", ki je prav zaradi prepogoste in medijsko nekritične rabe izgubila svojo pravo izrazno moč, pa je bila v tem primeru več kot upravičena. OI v Lillehammerju so ob skoraj brezhibni organizaciji na prizoriščih, nad katerimi se niso mogli pritoževati niti najbolj goreči okoljevarstveniki, zaznamovali predvsem številni gledalci. Brez prestiža, nalezljiva dobra volja in izjemno navijaško vzdušje, za katerega lahko poskrbijo le pravi športni navdušenci in poznavalci, so dali športnim bojem ob navzočnosti norveškega kralja Haralda V. prav poseben pečat. Ljudje so se na igre zgrinjali v kolonah, z otroki v nahrbtnikih, s šotori ob paradnih norveških tekaških progah … Pri Rusih je bila na prvem mestu želja, da po številu kolajn premagajo Združene države ob navzočnosti vsemogočnega Putina, katerega ideja naj bi bila, da ZOI postavi na eden redkih koščkov Rusije, kjer so pozimi poletne temperature. Uspelo jim je. Obmorske temperature pa po mojem prepričanju niso nudile optimalnih pogojev na smučarskih progah, kot se za tako tekmovanje spodobi. Tekmovalci z višjimi startnimi številkami niso bili v ospredju. Pustimo Mikaelo Schiffrin, ki je kljub slabim pogojem v drugi vožnji premagala vse. Vse tekme jim je sicer uspelo izpeljati, a kako? Tako, da so mesece prej vlivali nekaj deset centimetrov debelo ledeno podlago, ki je potem, pri temperaturah okoli 10 stopinj in več, vsaj delno še ohlajala in ohranjala površino tako, da je bila spodobna za dve vožnji.

Ko sem prej omenjeno malo mestece Lillehammer pred leti obiskala, sem si težko predstavljala, kako jim je uspelo izpeljati tak dogodek. A tisto pristnost izpred 20 let sem čutila tudi ob prazni skakalnici, kjer je nekdaj gorel olimpijski ogenj in na kavi sredi osrednje uličice, kjer so v tlakovcih vdelani olimpijski krogi. Ne rečem, videla sem tudi samevajočo ledeno dvorano, a ta še zdaleč ni primerljiva z infrastrukturo, ki bo ostala v Sočiju, čeprav zatrjujejo, da bodo razvijali celoletni turizem. Že lahko, a kaj bodo turisti v ogromnih modernih dvoranah? Famozna dvorana Fišt je bila zgrajena zgolj za otvoritveno in sklepno slovesnost! Če to ni metanje denarja … Bilo je lepo. Spektakel. Neverjetna sinergija več tisoč nastopajočih. A tudi s četrtino tega bi olimpijada ostala v nepozabnem spominu. Ne zaradi blišča. Ne zaradi dvoran. Ne zaradi hvaljenja o milijardah, ki bodo Soči povzdignile nad vsa dozdajšnja prizorišča. Zaradi ekipnega duha. Zaradi uspehov, ki so nagrada za toliko let truda. Bravo, naši!