Jure Franko: sarajevska medalja ni bila „moja“, ampak „naša“!
V pričakovanju odprtja olimpijskih iger, se v ljubiteljih športne zime prebujajo mnogi spomini. Med najbolj žlahtnimi je spomin na Sarajevo '84 in na srebrno veleslalomsko odličje Jureta Franka. Pred letošnjo Zlato lisico je prekinil medijski molk in spregovoril o svojih spominih, zanimivi poti po končani olimpijadi in njegovem današnjem pogledu na šport in življenje. Tudi mi smo se, ob tridesti obletnici odličja, z veseljem pogovarjali z zanimivim sogovornikom.
Človek si misli, da v tridesetih letih spomini zbledijo … Če osvojiš olimpijsko medaljo, pa lepi gotovo ostanejo, kaj?
Tridest let je krasna številka ... Če si star trideset let. Ko pa spoznaš, da je minilo trideset let od tvoje udeležbe na olimpijadi, takrat številka ni več tako prijazna s teboj ... Šalo na stran! Vesel sem, da si človek zapomni lepe stvari. Priznam, iz Sarajeva tudi sicer nisem odnesel nobenega slabega spomina.
Že od nekdaj vsako veselje rad delim z drugimi. Srebrno odličje na sarajevskem veleslalomu je bilo odličje nas vseh. Sotekmovalcev, navijačev, vseh, ki so si iskreno želeli uspeh in ga tudi iskreno privoščili in se veselili z menoj. Zavedam se, da sem bil le medij, ki mu je uspelo izpeljati iskreno željo. Srebrno odličje ni bilo „moje“, bilo je „naše“.
Lepo se je srečevati z ljudmi, ki se tekme spomnijo tako, kot bi se odvila včeraj. Danes približno razumem kaj vse je bilo potrebno za uspeh. Vesel sem, da lepi spomini postajajo vedno bolj žlahtni, lepo je obujati spomine ob obletnicah.
S Sarajevom ste ostali povezani tudi v vojnih časih in pozneje.
Seveda, olimpijada je bila tako lep dogodek, da smo ob vojni mnogi, ki smo bili povezani s športnim dogodkom v letu 1984, skušali pomagati ljudem, ki so nas takrat tako neverjetno sprejeli in vzpodbujali. Športniki smo se povezali v organizacijo Hope in pomagali. Nekateri so odšli celo na fronto, pokazali svojo hrabrost, s katero so skušali omiliti grozote vojne.
Tudi pozneje sem skozi različne akcije skušal pomagati, povezati športnike in podati roko športnim kolegom v Bosni in Hercegovini. V kratkem znova odhajam v Sarajevo, kjer bomo podpisali memorandum o mojem častnem ambasadorstvu za vasi SOS Kinderdorf. Gre za organizacijo, ki skuša skrbeti za otroke, ki so ostali brez staršev. Že od leta 2006 skušam tudi prek omenjene organizacije pomagati vojnim sirotam v Sarajevu. Del mojega srca je ostal v Sarajevu, zato se želim vračati v to mesto.
Povejte, kako se danes, tik pred začetkom olimpijskih iger, počutijo olimpijci?
Občutja so gotovo različna. Misel tistega, ki je prvič na tem velikem športnem dogodku, je drugačna od misli izkušenih, ki se zavedajo, da je na olimpijadi veliko motečih dejavnikov, ki vplivajo na tekmovalce, s športom pa nimajo veliko opraviti. Pomembnost dogodka nekoga vzpodudi, drugi se pod pričakovanji in ostalem zlomi. Treba je razumeti, da se bolj izkušeni lažje osredotočijo na tekmovanje. Prepričan sem, da od naših olimpijcev lahko pričakujemo vrhunske rezultate.
Celotnemu pogovoru z Juretom Frankom lahko prisluhnete v naši športni oddaji, v torek, 11. februarja, ob enaindvajsetih.
