Življenje je lahko lepo tudi, ko se bliža smrt ...

Dobro delo dobro dene | 19.01.2014, 19:00 Tanja Dominko

Misel na smrt ni nikomur prijetna, čeprav temu nihče ne uide. Včasih pride hitro, včasih pa umiranje traja dalj časa in to obdobje ni lahko niti za umirajočega niti za svojce. Stiske skušajo lajšati v hiši Hospic, kjer pravijo, da dodajo življenje dnevom, medtem ko se pomena dostojanstva v tem življenjskem obdobju zavedajo tudi v vse več bolnišnicah.

Urška Lunder je specialistka paliativne medicine in deluje na univerzitetni bolnišnici za pljučne bolezni na Golniku. Pri svojem delu se srečuje s težko bolnimi in njihovimi svojci, vsi skupaj pa si želijo olajšati tegobe, ki jih prinaša kronična bolezen. Pravi, da je pri teh bolnikih prisotna drugačna želja kot pri nas zdravih. Mi si želimo čim daljše življenje, oni pa, da bi bil ta trenutek, ki ga živijo, čim bolj kakovosten in prijeten. In za to si prizadeva tudi skupina ljudi, združena v team paliativne oskrbe. A ta oskrba je še vedno precej nov pristop, ki si pot v Sloveniji šele utira. „Ob umiranju svojega očeta sem začutila željo, da bi se naučila več o spremljanju umirajočih. Dolgo je trajalo, da se je začelo to uvajati v zdravstveni sistem na sistematičen način,“ je povedala v pogovoru za naš radio.

Najprej so leta 2000 organizirali Zavod za razvoj paliativne oskrbe in izobraževanje je steklo, čeprav z veliko mukami. „V Sloveniji smo v medicinskem izobraževanju zelo usmerjeni v zdravljenje bolezni za vsako ceno in do konca, to je sicer razumljivo, toda pride trenutek, ko je treba prisluhniti potrebam bolnega in nehati izvajati invazivne metode zdravljenja, ki niso v prid, ampak bolniku predstavljajo še večje trpljenje,“ poudarja Urška Lunder.

Paliativna oskrba vstopa v zdravstvenem sistemu pred obdobjem, ko se človek že poslavlja od tega sveta. Želi namreč, da bi vsak kronični bolnik, torej tisti, ki ima neozdravljivo bolezen, v času, ko je še pri močeh, skupaj z zdravniki, drugim zdravstvenim osebjem, duhovnikom in pomembnimi bližnjimi ljudmi načrtoval preostanek svojega življenja, ki ga lahko preživi tudi doma, ne nujno v bolnišnici ali nekem domu za starejše. „Pomembna je resnica in odkrito naredimo načrt za težave, ki so, in za težave, ki še sledijo. Pri kroničnih boleznih se da precej natančno predvideti, kaj nekoga čaka, ko bo bolezen napredovala. Bolnikom v današnjem času ob koncu dostikrat ostane na razpolago le urgenca, kar ni dobro. Dobro je, da so bližnji pripravljeni na potek bolezni, da ne prihaja do paničnih situacij in nepotrebnih stisk.“

Kaj pa Hospic?

V hiši Hospic skrbijo za umirajoče, za vse tiste, ki doma ne morejo preživeti preostanka življenja, tudi iz bolnišnice so jih odpustili, saj zdravljenje nima več smisla. S. Emanuela Žerdin je tam sprva začela delovati kot prostovoljka. Pravi, da je že ob prvem vstopu v hišo začutila mir. „Čutiš, da je to nekaj posebnega, si daleč od dirke s časom, zdravili, vizitami.“ Kmalu je postala redna sodelavka in kot redovnico jo lepo sprejemajo. Kot pravi, so tudi svojci umirajočih hvaležni, dostikrat jim povedo, da se še nihče doslej ni z njimi na ta način pogovoril. Vodja hiše Tatjana Fink ob tem pove, da je pri njih zelo pomemben timski pristop, ni vse v rokah zdravnika, ampak soodločajo zdravnik, diplomirana medicinska sestra, socialni delavec, duhovnik, predvsem pa bolnik sam. Včasih imajo tudi primere, ko bolniki želijo ohraniti nadzor nad boleznijo do konca, ne želijo jemati nobenih protibolečinskih tablet. „Včasih je zelo težko tudi za nas, spremljevalce, ko vidiš, v kakšnih bolečinah je nekdo, ampak njegovo voljo spoštujemo,“ pove Tatjana Fink. Še nihče od sodelavcev jih ni zapustil, pove s. Emanuela Žerdin, vsi pri delu začutijo, koliko lahko sami prispevajo, da je slovo nekoga lepše, prijetnejše, in se hkrati zavedo, kako dragoceno je pravzaprav življenje.

V Hiši Hospic bo v ponedeljek, 20. januarja, ob akciji Dobro delo dobro dene prisotna tudi radijska ekipa. Prisluhnite v radijskem programu.