Denar ste nam že vzeli, časa vam ne damo!

Slovenija | 28.01.2014, 15:31

V svojo službo se dvakrat na dan vozim čez most, ki ima vedno bolj zgodovinsko vrednost, ni pa več primeren za to, da bi se hkrati čezenj peljala tovornjak in osebni avto, kaj šele avtobus in tovornjak.

Zdaj promet poteka izmenično enosmerno s semaforjem, bo prometnih konicah problem rešujejo prezebli policisti in delavci, ki usmerjajo promet. Po eni strani pohvalno, da se ukrepa, še preden bi se na mostu srečala na primer tovornjak in šolski avtobus, ki bi zgrmela na jutranji vlak, ko bi se ta ravno takrat peljal pod mostom. Rešili smo se torej nesreče, a kljub temu ostaja tragika tega trenutka, saj država nima niti evra, da bi ta most in še dva lahko popravila. Ima pa denar za plači dveh izvršnih direktorjev Družbe za upravljanje terjatev bank, ki znašata vsaka več kot 21.500 evrov bruto. Ja, prav ste slišali – o mesečni plači govorim. A to je kljub vsemu le zrnce peska v oči, ker je takih plač še veliko, dobitnikov, ki jim niti srečke ni treba kupiti in živijo še ob mnogih privilegijih, preveč. Dejstvo je, da tisti, ki ima že tako visoko plačo in dober položaj, pridobi še veliko „malenkosti“, za katere navadni smrtniki odštejemo veliko denarja: od službenega avtomobila, prenosnika, do telefona. Tako ali tako pa smo sploh lahko veseli, da imamo službo, a ne?

A če le nisi čisto brezčuten, ne moreš mimo stisk, ki jih živijo ljudje blizu tebe. V Škofji Loki je šel v stečaj Tehnik. Delavci, veliko jih je z območja nekdanje Jugoslavije, nimajo niti hrane; vzeli so jim vse – delo, dostojanstvo, zdravje. Daleč stran od svoje družine bijejo boj za golo preživetje. Kje ste varuhi človekovih pravic? Najbrž pri pisanju poročil, reševanju problematike na mnogih okroglih mizah (če so v tujini, so še bolj učinkovite). Ne podcenjujem tovrstnega dela, daleč od tega, a vseeno nam je dano čisto preprosto vodilo, ki bi ga morali živeti: Lačen sem bil in ste mi dali jesti. Kdo bo danes storil to? Res živimo v času, ko o vsem na veliko razpravljajmo, pametujemo, pišemo, podajamo in prodajamo le svojo resnico, življenje pa polzi mimo nas - v krču in bolečinah. Mnogi tega niti ne slišijo več, zdi se jim, da se jih ne tiče. Bolj ko so oddaljeni od tega, manj posluha imajo, kar kažejo tudi vse dobrodelne akcije, v katerih darujejo ljudje, ki imajo malce več kot tisti, ki nimajo nič. A skromni smo trenutno v prednosti – naša sreča ni odvisna od znamke obleke, mobilnega telefona, avtomobila, ampak od dejstva, da smo v tem času in prostoru, da imamo ob sebi blage in prijetne bližine, ki dajejo pravi okus in naše življenje ravno prav začinijo.

A žal je tako, da ne poslušamo; slišimo le tisto, kar želimo. Ne gledamo; vidimo le tisto, kar je nam všeč. Zahtevamo vrednote in spremembe, a ne od sebe. To lahko opazim predvsem, kadar govorimo o spravi. Nekako se ne uspemo in ne uspemo spraviti, krivda pa je na obeh straneh. Najbrž sem zdaj že marsikoga razjezila, a kar pomislite, o čem ste razmišljali, ko je Stanovnik položil cvetje na grob domačinov na Lajšah ali ko so na Sveti gori darovali mašo za partizane? Se vam je zdelo, da nekdo drži figo v žepu? Če ja, potem pomislite, da ste morda začutili svojo figo v lastnem žepu, kajti sprava se začne v meni, s samim seboj. A zdi se mi, da je mnogim, ki imajo v rokah škarje in platno, všeč, da je tako – najlažje je vladati sprtemu narodu, sprava, medvojni in povojni poboji pa so odlično strelivo za predvolilno vojno. Sicer pa ravno v teh dneh spremljamo novo epizodo naši - vaši, ko čakamo nove ministre.

Še dobro, da imamo športnike. Ti poskrbijo za to, da smo neizmerno ponosni, ko se dviga naša zastava in oglasi slovenska himna. Še dobro, da so pred nami olimpijske igre, ki nas bodo, upam, vsaj za kratek čas odtegnile od spremljanja umazanih političnih spletk. Pa boste rekli: „Ja, ampak potem bodo še lažje kradli naprej, mi pa ne bomo več čuječi!“ A ob vsej čuječnosti se včasih zdi, kot da izgubljamo dragocen čas. Še posebno danes, ko spet prosjačimo za nove tri milijarde in še manj verjamemo razvpitim besedam premierke: „Ne potrebujemo denarja, potrebujemo čas.“ Draga Alenka in družba: vzeli ste nam denar, zdaj ga jemljete že vnukom, toda dragocenega časa vam ne damo. Tega bomo v prihodnjih dneh z veseljem namenili našim športnikom, za katere verjamemo, da bodo med nami širili optimizem – z medaljami ali brez. Njim ne bomo zamerili neuspehov/padcev, saj vedno znova dokazujejo, da mislijo resno. Za razliko od politikov, ki jim ne verjamemo več. V športu namreč velja: Važno je sodelovati, v slovensko politiki pa: Važno, da je naš!