Pedro Opeka
Opeka kot vogelni kamen
Jože Bartolj
Fino je tole z Opeko, Možino in Prešernom. Že dolgo nismo premlevali zgodbe s tako zanimivim zapletom stereotipov in arhetipov. Težko je vzdrževati stereotipno podobo Jožeta Možine kot desno omejenega novinarja, po kosteh brskajočega zgodovinarja in nekompetentneža za umetnost, če njegova dela zbujajo občudujočo pozornost tako doma kot po svetu. Možina v naših medijih ni cenjen, ne gledamo ga na okroglih mizah, ne vabijo ga za govorca v Dražgoše.
Njegov pokončni in svojeglavi vrednostni sistem preprosto ne ustreza prevladujočemu duhu časa. In normalno, da mu ta »duh časa« noče delati še reklame s Prešernovo nagrado.
Tudi Pedro Opeka neugodno vpliva na celo vrsto stereotipov. S svojimi koreninami se najprej dotakne naših predstav o domobranstvu. Opeka je sin po božji milosti … ali pa »zaradi jugo-neučinkovitosti« preživelega očeta domobranca, kolaboranta in sovražnika ljudstva. Če »smo jih še premalo«, potem smo ob tem sijočem velikanu najbrž malo v stiski, saj ga vendar ne bi smelo biti. Raje ne špekuliramo, koliko potencialnih slovenskih kandidatov za Nobelovo nagrado se zaradi povojnih pobojev ni rodilo.
Naslednji stereotip so Slovenci v Argentini, o katerih smo se naučili, da so, na kratko rečeno, izdajalci domovine. A od tam prihajajo njihovi potomci z globoko pripadnostjo slovenstvu in s kultiviranostjo svetovnega formata, ki ji pri nas ne najdemo para – Bernarda in Marko Fink, Zorko Simčič, Milan Komar, Marko Kremžar, Andrej Bajuk … in še in še. In Opeka.
Misijonar Pedro Opeka radikalno ruši tudi stereotipe o duhovnikih. Nanj se ne prijemljejo standardne etikete kot so pohlepen far, moralni sprijenec, pomehkuženec, klečeplaznež in kar je še takega. Spet »nekaj ne štima«.
Možinov dokumentarni film o Pedru Opeki zbuja dvome, kako je z njegovo umetniško vrednostjo. Tu se šele odpre širno polje stereotipov! Danes najlažje rečemo umetnost nečemu, kar je hermetično, ekscesno, trivialno, obsceno, dehumanizirano, stehnizirano itd. V Možinovem filmu ni nič od tega, le preprosta naracija o nekem krščanskem odzivu na človeško stisko.
Ampak film Jožeta Možine o Dobrem prijatelju je ganljiv! Prebuja na široko in na globoko. Osuplja s svojim pozitivnim vzornikom in krepi vrednote kot so sočutje, pogum, odgovornost, prijateljstvo. Poudarja cilje z moralno, duhovno in smisla polno vsebino. In poživlja našo ustvarjalno domišljijo.
Če si predstavljamo dr. Franceta Prešerna, kako sedajle sedi na enem od Saturnovih obročev in spremlja vsa tuhtanja okrog njegove nagrade, le kaj si misli? Morda računa, da če je Opeka dvignil iz smetiščne revščine 23.000 Malgašev, bi Slovenci potrebovali devetdeset Opek. Toda pri nas gre za drugačna, morda celo zahtevnejša smetišča. Kaj pa, če dr. Prešeren tudi razmišlja o zgoraj nakazanih stereotipih? In čaka, čaka, da se prebijemo skoznje in da nas zgodba o Pedru Opeki navdihne s pozitivnimi sporočili, z moralno občutljivostjo, z željo po posnemanju. Čaka, da morda le izluščimo arhetipske like očeta, prijatelja, duhovnika, skupnosti, ki nahranijo naše sestradane duše s svetlobo in upanjem.
Morda pa brska po Bratih Karamazovih in si v brado mrmra: »Če ne bi bilo Opeke, bi si ga moral Možina izmisliti.«
