Ob 130-letnici rojstva dr. Franca Kulovca

| 15.01.2014, 14:30 Jože Bartolj

Franc Kulovec - to ni zapis o neki osebi, to ni zapis nekomu v čast in slavo, to je zapis za opombo in ne pozabo.

Osmega januarja pred stotridesetimi leti se je v Dolenjih Sušicah rodil Franc Kulovec. V pozni mladosti je postal »Jegličev štipendist« in odšel študirat. Vojna vihra prve svetovne vojne ga je porinila v službo kurata. Tako je spremljal slovenske fante skozi celotno vojno na različnih bojiščih. Po vojni se je kot aktivni član Slovenske ljudske stranke in njen tajnik vrgel v njeno reorganizacijo (statut in program), mimogrede pa je za krajši čas prevzel še uredništvo Slovenca, tuji mu niso bili niti uvodniki v Domoljuba. Aktiven je bil tudi pri ustanavljanju različnih organizacij (npr. Jugoslovanska kmečka zveza). Na Dolenjskem je bil večkrat izvoljen za poslanca, bil je tudi kmetijski minister v kratkotrajnih vladah, v katerih je sodelovala SLS za časa Kraljevine SHS. Kolikšen je bil pomen dr. Kulovca v političnem prostoru, nam pove že dejstvo, da je bil po vzpostavitvi kraljeve diktature ob dr. Antonu Korošcu tudi on bil prisiljen oditi na »dopust« (v internacijo).

Dr. Franc Kulovec je decembra 1940, po smrti dr. Antona Korošca, postal načelnik Slovenske ljudske stranke. Na notranjepolitičnem parketu se z njegovim vodenjem stranke stvari niso dosti spremenile. Ko je prišlo do zmede v opozicijskih vrstah (Jugoslovanska nacionalna stranka – liberalni tabor) zaradi napačno interpretiranega Kulovčevega govora na shodu stranke, ki so ga v opoziciji razumeli kot njegovo željo po sodelovanju, so povezovanje začeli vzpodbujati tudi v opoziciji. Nostalgično so se spominjali Narodnega sveta iz 1918, kot enotnost političnih strank v kriznih in ključnih trenutkih slovenskega naroda. Takšno stanje v opoziciji pa je imelo močno vlogo v kasnejšem dogajanju na predvečer druge svetovne vojne, ko je opozicija ponudila »roko sodelovanja«, kar je na koncu pripeljalo do ustanovitve že drugega Narodnega sveta.

Kulovec si je prizadeval za avtonomijo Slovenije, saj je bila slednja zagotovo njegov cilj, vendar časi temu niso bili naklonjeni. Njegovi cilji so bili še elektrifikacija Dravskega polja, omilitev napetosti v obmejnem sporu v zvezi s Štrigovo ter ureditev prehrane za Slovenijo. Na zunanjepolitičnem parketu je imel dr. Kulovec jasno začrtano linijo še pred vsemi usodnimi dogodki, in sicer stroga ohranitev nevtralnosti in s tem miru. Takšno politiko je zagovarjal tudi na odločilnih sestankih, tj. na posvetih kronskega sveta in na sejah vlade Kraljevine SHS. 27. marca ga je presenetil državni udar, padec Cvetkovićeve vlade in zamenjava regenta kneza Pavla Karađorđevića. Nadaljeval je svojo politiko miru in si prizadeval za jasno vizijo, da se zunanjepolitična usmeritev predhodne vlade ne bi menjala. Njegova prizadevanja so naletela na gluha ušesa.

30. marca 1941 so se v Ljubljani zbrali zaupniki SLS. Na dopoldanskem neformalnem sestanku so po poročilu iz Beograda sprejeli dva sklepa: o odhodu odposlancev v tujino in o nesodelovanju članov stranke z okupatorjem (razen posameznikov na gospodarskih pozicijah (zadružne zveze, zbornice, itd.) – ti bi naj ostali na svojih mestih in skušali varovati interese prebivalstva). 3. aprila je nato prišel v Ljubljano še Kulovec, ki je obrazložil situacijo in predlagal nastanek Narodnega sveta, ki ga je že poskušala ustanoviti opozicija nekaj dni prej. Tistega dne je bil tudi odločen, da gre v tujino. Vmes sta v Beogradu Miha Krek in Alojzij Kuhar pripravljala vse potrebno za odhod v emigracijo Kulovca in Gabrovška, da bi se borila na strani demokratičnih sil v vojni proti Hitlerju. Ko se je naslednji dan Kulovec vrnil v Beograd, je istega dne tja prispel tudi Vladko Maček, prvak Hrvatske seljačke stranke, saj se je odločil vstopiti v pučistično vlado. Od njega sta Kulovec in Krek izvedela za nemške načrte o delitvi Slovenije, kar je bil glavni razlog da sta se 5. aprila 1941 napotila k slovaškemu odpravniku poslov in skušala izvedeti, ali so takšni nameni Tretjega rajha resnični.

Na predvečer konca svojega življenja je Kulovec še vedno zagovarjal svoja stališča, vendar je ministrski predsednik Dušan Simović enostavno želel iti v vojno. Na seji jugoslovanske kraljeve vlade 5. aprila 1941 je tako dejal: »Gospod predsednik in gospodje ministri! Znano vam je, da sem katoliški duhovnik. Maševal sem tudi danes, kakor vsak dan. Danes pa sem tudi spovedoval, ker čutim, da bom kmalu umrl. Sedaj pa vam rečem. Predno smo mi podpisali pakt, nismo vprašali za mnenje le Milana Nedića, ki ga vi ne cenite, ampak tudi generala Petra Pešića, ki ga vi spoštujete; ta nam je odgovoril, da ne bo naša vojska vzdržala niti štirinajst dni v boju z nemškim vojnim strojem. Povem vam, gospod predsednik, da ste vi Srbi v prvi svetovni vojni poleg svoje hrabrosti imeli tudi srečo. To pot pa vam Bog ne bo dal sreče. Vidim pred seboj milijone grobov v naši državi. In če bi se srbski narod zavedal, kaj ga čaka kot posledica puča, bi Vas in Boža Markovića obesil na kandelaber na Terazijah.«

Juraj Šutej (minister v takratni vladi) naj bi, ko se je čez leta tega spominjal, dodal: »S temi besedami je dr. Kulovec končal svoj kratki govor. Govoril je iz globine srca, čustveno, in solze so mu tekle po licu. Niti predsednik Simović in tudi nobeden od nas ni z nobeno besedo reagiral na govor, ki je na vse napravil mučen vtis.« In še: »Vedno imam pred očmi dr. Kulovca, kako iz groba ponavlja te besede.«

Naslednji dan, 6. aprila 1941 je Kulovec umrl med nemškim bombardiranjem Beograda, medtem ko je bežal v zaklonišče in tako postal ena izmed prvih žrtev grozovite vojne, ki je sledila.

Več komentarjev na Casnik.si