Škof Štumpf: Vedno manj verjamem v medijske izzive, v besedne dvoboje
Slovenija | 24.01.2014, 14:51
Ob godu Sv. Frančiška Saleškega, zavetnika katoliških časnikarjev in pisateljev, smo se predstavniki cerkvenih javnih glasil in drugih medijev zbrali k sveti maši v kapeli Teološke fakultete v Ljubljani. Mašo je ob somaševanju škofa Petra Štumpfa in nekaterih duhovnikov daroval predsednik Slovenske škofovske konference škof Andrej Glavan. Pridigal je škof Štumpf, ki je v Cerkvi na Slovenskem odgovoren za medije.
Škof Andrej Glavan je v uvodu v kesanje dejal, da je evharistična daritev zahvala za preteklo delo in prošnja za naprej, da bi pri našem delu ostali zavezani resnici in lepoti. To je v današnjem času težko, saj sta obe velikokrat postavljeni v ozadje, kot pravi pesem: „Če svet prijazen bi postal, le kdo bi 'cajtenge' še bral“. Berilo o kralju Savlu, ki je preganjal Davida, a ga slednji ni uničil, čeprav je imel priložnost za to, je služilo škofu Petru Štumpfu, ko je spregovoril zbranim katoliškim časnikarjem. V tem smislu je opredelil duhovno etično poslanstvo katoliškega novinarja in nadaljeval: "Ni mi težko priznati, da ste 4. veja oblasti, da imate v današnjem času elektronskih občil v rokah še posebno moč in da lahko napadete ali izničite podobo kogar koli. Ne zlorabiti svojega položaja, oznanjati prave vrednote, hkrati pa zavrniti skušnjavce, ki vas, kakor vojščaki kralja Davida, nagovarjajo: sedaj je prilika, da ugonobite svojega sovražnika ali posvetite temu ali onemu vašemu nasprotniku!"
Davidova drža, ki temu ni podlegel, naj bo tudi vaša drža, je dejal škof Štumpf. V tej drži naj tudi katoliški časnikar zaradi vere v Boga išče resnico o sebi in drugih, jo premišljuje in seveda tudi izrazi in zanjo pričuje. Škof se je dotaknil tudi evangelija, ki je govoril o izbiri apostolov. V tem smislu bi morali razumeti tudi svojo službo kot poklicanost za službo božjemu ljudstvu. "V tem duhu vas vabim in prosim, tudi molim za vas, da bi bili katoliški časnikarji drugačni od svetnih novinarjev in bi se naša katoliška javna občila razlikovala od svetnih. To ne pomeni, da ne bi bili kritični, samostojni in razmišljujoči, toda hkrati gre venomer za spoštovanje besede drugega. Vemo, da besedo prav razumemo, če upoštevamo tudi sobesedilo, kar pomeni, da jo vključujemo v krog, ki mu je bila namenjena. Brez takšne etične dostojnosti niti papeža Frančiška ne boste mogli dobro razumeti, še manj ga razlagati."
Po škofovih besedah se je ves svet znašel v njegovi učilnici. Uči nas živeti iz resnice. "Če mu želimo slediti, je potrebno pustiti , da ima Božja beseda v našem življenju prvo mesto, da branje Sv. pisma ni zgolj lep obred ampak, da pustimo, da nas vznemiri in mu sledimo. Za zgled nam je dal našega zavetnika Frančiška Saleškega, ki je bil sicer blag, a odločen v iskanju resnice."
24. januarja praznujemo god sv. Frančiška Saleškega. Svetnik je živel v času humanističnega razcveta in v duhu časa rad je poudarjal: "Tako zelo sem človek kakor nič drugega".
Najprej je študiral pravo v Parizu in Padovi, nato pa ga je prevzela teologija in bil 1593 posvečen v duhovnika. Njegova osnovna misel je bila, da naj se krščansko življenje, ki se najbolj izraža v ljubezni do Boga in ljudi, uresničuje v svetnem življenju in da mora prava pobožnost voditi vsako poklicno delo. Bil je iskan pridigar in spovednik, hkrati pa inovativen oznanjevalec in pastoralist.
V želji, da bi se evangeljsko sporočilo dotaknilo čim več src, tudi onih, ki niso zašli v cerkev, se je odločil svoje misli objaviti na letakih, ki jih je raznašal po hišah in pritrjeval na zidove. Zaradi izvirne nove poti do ljudi svojega časa ga je papež Pij XI. (1922–1939) leta 1923 razglasil za zavetnika novinarjev.
Homilija dr. Petra Štumpfa
Spoštovani gospod škof Andrej, spoštovani katoliški časnikarji, dragi sodelavci v Gospodovem vinogradu !
Danes nas Božja beseda nagovarja s podobo kralja Davida, podoba bodočega vladarja, ki prizanese svojemu tekmecu Savlu. David, ki je že maziljen za bodočega kralja,
noče odstraniti svojega voditelja naroda, kateremu pripada, čeprav ta svoje službe ni več vreden, odpisal ga je celo Bog sam.
Dovolite mi, da v tej gesti in v tej kraljevski drži prepoznam tudi duhovno etično poslanstvo katoliškega novinarja. Ni mi težko priznati, da ste 4. veja oblasti, da imate v današnjem času elektronskih občil v rokah
še posebno moč in da lahko napadete ali izničite podobo kogar koli. Ne zlorabiti svojega položaja, oznanjati prave vrednote, hkrati pa zavrniti skušnjavce, ki vas, kakor vojščaki kralja Davida, nagovarjajo: sedaj je prilika, da ugonobite svojega sovražnika ali posvetite temu ali onemu vašemu nasprotniku! Ne podleči takšnim skušnjavam, je res plemenita kraljevska drža.
Poklic novinarja je kot Božji pogled na Savla in Davida. Novinar se ne more odtegniti temu pogledu in sodbi za njegova ravnanja, kakor se mu nista mogla odtegniti ne Savel in ne David. David je v Božjem pogledu vedno spoznal sebe kot pravičnega ali kot grešnika. Veselil se je sadov svojih pravičnih dejanj, zmogel je sprejeti tudi posledice za svoj greh. Ni iskal opravičila, ampak dolžnost do spreobrnjenja in sprave. Njegov »Miserere« ali »Usmili se me Gospod« pomeni veličino kralja, ki sebe in kraljestvo naslanja na Božjo pravičnost in usmiljenje. To je Bogu bolj všeč kot vse daritve. Povsem drugače je ravnal Savel. Božji pogled mu je pomenil samo neljubo kontrolo in zaviranje njemu všečnih, oholih, zaletavih odločitev in dejanj. Savel je bil zakrknjen grešnik, zato je nenehno na begu pred Bogom. Bog mu ni pomenil zaščite, temveč nevarnost, ki mu je nenehno za petami.
Kaj bi lahko pomenil Božji pogled v življenju in delovanju novinarja? Gre za poglavitno etično duhovno vrednoto, ki vodi vaša peresa: Zaradi vere v Boga iskati resnico o sebi in drugih, jo premišljevati in seveda tudi izraziti in zanjo pričevati. Iskanje resnice o sebi, omogoča spoznanje prisotnosti in delovanju Boga v meni. To pa me vodi do spoznanja nepopolnosti ali celo grešnosti. Človek, ki išče resnico o sebi, je sposoben v sebi začutiti dolžnost, da je do drugih usmiljen.
Spoštovati vsakega človeka, ne izrabiti njegove osebne slabosti, mu kdaj tudi prizanesti, čeprav se vam razodeva kot vaš nasprotnik ali celo kot sovražnik. To ne pomeni, da ne bi razkrili resnice, tudi kralj David pove, kaj je res in kaj je njegova bolečina. A hkrati gre za tolikšno prizanesljivost!
Se bo vaš nasprotnik pokesal in vas začel ceniti kot je to storil kralj Savel? Ni nujno. Končno je tudi kralj Savel čez čas ponovno zapadel v odvratnost do Davida. Toda ideal, kako ravnati, se pravi pisati, ostaja pred nami. Z vašim načinom pisanja o krščanskih vrednotah pokažete, kako je mogoče tudi danes biti pošten.
Evangelij pa nam govori o izbiri apostolov. Če smo pozorni, vidimo, da je Jezus, preden jih je izbral, molil. Čisto logično lahko sklepamo, da njegova izbira ni bila sad trenutnega razpoloženja, ampak da mu je to izvolitev navdihnil njegov Nebeški Oče. V tem duhu smemo upati, da tudi nasledniki apostolov nismo izbrani s to ali ono strategijo, ampak smo bili imenovani za to službo kot sad molitve občestva, da bi služili Božjemu ljudstvu.
Danes bi rad pred vami poudaril, da odnos med nami ne more biti tekmovalen, še manj nasprotniški. V Cerkvi pač opravljamo različne službe, zato bi si poleg vaših odkritih in kritičnih besed zaželel predvsem iskreni dialog.
Odkrito vam povem,da me je prizadelo, ker je bil na spletu objavljen moj govor duhovnikom in redovnikom. Razumeli boste, da duhovniki s škofom nismo neka vzvišena kasta, ampak le družina, v kateri si često na neposreden način povemo, kaj imamo na srcu.
Uporabiti te izjave, ki spadajo v ožji osebni krog, za javno polemiko, se mi ne zdi etično dostojno, pa če tudi je to storjeno v imenu osebne odgovornosti do Cerkve.
V tem duhu vas vabim in prosim, tudi molim za vas, da bi bili katoliški časnikarji drugačni od svetnih novinarjev in bi se naša katoliška javna občila razlikovala od svetnih. To ne pomeni, da ne bi bili kritični, samostojni in razmišljujoči, toda hkrati gre venomer za spoštovanje besede drugega. Vemo, da besedo prav razumemo, če upoštevamo tudi sobesedilo, kar pomeni, da jo vključujemo v krog, ki mu je bila namenjena. Brez takšne etične dostojnosti niti papeža Frančiška ne boste mogli dobro razumeti, še manj ga razlagati.
Ves svet se je znašel v njegovi učilnici. Uči nas živeti iz resnice. Njegove jutranje meditacije, kjer združuje svoj dar »razločevanja duhov« z navdihom od zgoraj, mu nato omogočajo, da se spontano prepusti tej Božji besedi in je zato tudi izjemno prepričevalen. Govori iz ljubezni do Boga in ljudi. Ne delim mnenja tistih, ki menijo, da se naš današnji papež izogiba verskih resnic in da mu je mar le njihova uporabnost ali njihovo nanašanje v svet. Menim, da je prav obratno, Frančišek v Rimu izjemno globoko premišljuje in živi verske resnice. Verske skrivnosti so mu vir misli, čutenja in hrepenenja. Zato se lahko tako celostno predaja ubogim, zapostavljenim, nemočnim. Kako zna poiskati pozabljene! Na Božič se je spomnil pretepenih žensk, potem se je v pismu obrnil tudi na smetarjev, slednjič so mu blizu vsi otroci. Ne, daleč od vsake strategije je naš papež, ima pač ta izjemen dar, da milosti ne postavlja ovir in pusti, da Božji navdih združuje v njem modrost in ljubezen, razum in srce. Kdaj se bomo vendarle v Cerkvi na Slovenskem nalezli tega in nehali razglabljati o sebi in se vrteti samo okrog sebe? Čisto preprosto se lahko vprašamo, ali je naše pričevanje resnično razkritje radostne vesti?
Vedno manj verjamem v medijske izzive, v besedne dvoboje. In vedno bolj verjamem, da je za kristjana nujno, da se ne posveča polemikam, ki nasprotnika zaostrijo v njegovih predsodkih, ampak da z vso resnostjo, naslanjajoč se izključno na preverljiva dejstva, izpostavi tista, ki so po njegovem mnenju 'razlogi verovanja'.«
Samo Gospod Jezus nam lahko pove o 'razlogih verovanja'. Zakaj naše srce ni bolj veselo, ko pa vendar tudi nam Gospod razlaga Pisma, kakor je to storil učencema na poti v Emavs? Kako bi danes mi posnemali Gospoda in prenesli upanje in radost sedanjemu svetu? Najbrž je odgovor prav tako preprost: pustiti je potrebno, da ima Božja beseda v našem življenju prvo mesto, da branje Sv. pisma ni zgolj lep obred ampak, da pustimo, da nas vznemiri in mu sledimo.
Sveti škof Frančišek Saleški, zavetnik katoliških časnikarjev, zame predstavlja vzor sodobnega kristjana. Kot škof je stopil v moderni svet, ni ga obsojal, ampak mu je želel pomagati, da bi skupaj z drugimi bil dostojen Jezusov učenec. Pred svetom ni stal samo kot tisti, ki mu predaja bogastvo evangeljskega izročila, ampak tudi kot ta, ki skupaj s svetom, ki ga obdaja, čuti, moli, se z njim veseli in žalosti.
Frančišek Saleški je bil blag, a odločen v službi resnice. Ljubil je svoje vernike, z njimi skupaj veroval in v njih prižigal svojo majhno luč upanja, kljub svojemu nezavidljivemu položaju izgnanca. Zato je tudi eden prvih našel sodobne načine, kako nagovoriti vernike, hkrati pa tudi drugače verne. Če hočete je tudi to podoba škofa, ki jo nenehno izrisuje papež Frančišek.
Dragi sodelavci, prižigajte svojo majhno luč, toda majhno ali veliko ni pomembno. Tam, kjer jo boste prižgali, bo svetila. V soju te luči bodo ljudje iskali najprej vaš obraz in šele nato bodo brali, gledali ali poslušali vaše pisanje in poročanje. Vedno bodo pri vas iskali razloge verovanja.
Naj vam bo lep in blagoslovljen današnji praznik.
