Papež Frančišek: Kristjani se morajo upreti skušnjavi, da bi se ne počutili normalne
Cerkev po svetu | 17.01.2014, 19:30
Dar, da smo Božji otroci, se ne more "prodati" za napačno razumljeno "normalnost". Ta nas navaja, da pozabimo na njegovo Besedo in da živimo, kot da Bog ne bi obstajal. Ti poudarki so bili v temelju današnje homilije papeža Frančiška. Med jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte se je zaustavil ob berilu iz Prve Samuelove knjige.
Skušnjava, da bi hoteli biti "normalni", medtem ko smo Božji otroci, v bistvu pomeni ignorirati Besedo Očeta in slediti zgolj človeški besedi, "besedi lastne volje". Pomeni na nek način odločiti se, da se "proda" dar posebne ljubezni in se potopi v "posvetno uniformnost". Kot je spomnil papež Frančišek, je hebrejsko ljudstvo iz Stare zaveze večkrat prišlo v to skušnjavo. V današnjem berilu voditelji ljudstva prosijo Samuela, da bi jim dal novega kralja, kar dejansko pomeni, da zahtevajo samoupravo. V tem trenutku ljudstvo zavrne Boga in njegovo Besedo. To ločitev razodevajo besede starešin, da hočejo "kralja sodnika", kajti tako bodo tudi oni "kot vsi narodi". S tem zavrnejo Gospoda ljubezni, zavrnejo izvoljenost in iščejo pot posvetnosti. Na podoben način, kot to delajo mnogi kristjani danes, je pripomnil papež Frančišek.
"Normalnost življenja od kristjana zahteva zvestobo njegovi izvoljenosti, katere ne sme prodati, da bi šel nasproti posvetni uniformnosti. Le-ta je skušnjava ljudstva in tudi naša. Pogosto pozabimo Božjo besedo, tisto, kar nam pravi Gospod, in vzamemo besedo, ki je moderna." Apostazija, ki se jo vidi jasno, tako je nadaljeval papež, je "greh preloma z Gospodom". Ta posvetnost pa je nevarnejša, saj jo je težje razločiti. Res je, da mora biti kristjan normalen, je nato nadaljeval. Toda obstajajo vrednote, ki jih kristjan ne more vzeti za svoje. Zavedati se mora Božje besede nad seboj, ki mu pravi: "Ti si moj sin, ti si izvoljeni, jaz sem s teboj, jaz hodim s teboj." Kristjani se morajo upreti skušnjavi, da bi se imeli za žrtve nekakšnega "manjvrednostnega kompleksa", da bi se ne počutili "normalno ljudstvo".
"Skušnjava pride in okamni srce. In ko je srce otrdelo, ko ni odprto, Božja beseda ne more vstopiti." Papež Frančišek je spomnil na učenca iz Emavsa, katerima je Jezus dejal, da sta "nespametna in počasna v srcu". Imela sta otrdelo srce, zato nista mogla razumeti Božje besede. Posvetnost lahko omehča srce, vendar tudi mehko srce ni nikoli nekaj dobrega. Dobro je "srce, odprto za Božjo besedo, katero sprejme", je poudaril papež in spomnil na Marijo, ki je vse stvari premišljevala v svojem srcu.
Prositi moramo torej za milost, da bi presegli svojo sebičnost in željo, da bi delali po svoje, tisto, kar hočemo sami. Prositi moramo za milost "duhovne krotkosti", kar pomeni, odpreti srce za Božjo besedo: "Gospod naj nam podari milost srca, odprtega za sprejemanje Božje besede in za njeno premišljevanje vedno." Od tu, tako je sklenil papež Frančišek, se začenja "prava pot".
Vir: Radio Vatikan
