V Evropski Sloveniji tudi o zamejcih in izseljencih

| 07.11.2013, 07:53 Matjaž Merljak

Zbornik Evropska Slovenija – Prispevki za nov nacionalni program je odziv dvajsetih avtorjev t.i. nevidne generacije mladih med 30-im in 40-im letom starosti, ki do sedaj niso sodelovali pri upravljanju države in so zaskrbljeni nad njenim stanjem. Tega so analizirali in podali tudi predloge za rešitve. V njem s prispevkom o stanju Slovencev v zamejstvu in po svetu sodeluje tudi asistent za ustavno pravo in človekove pravice na Fakulteti za družbene študije v Novi Gorici Dejan Valentinčič.

Evropska Slovenija obsega celoten slovenski kulturni prostor, torej tudi zamejstvo in izseljenstvo ter da mora Slovenija rojakom nameniti posebno pozornost. Valentinčič je analiziral sedanje stanje tega področja in podal predloge za rešitve, kako bi morala Slovenija odnos spremeniti in dopolniti. V prispevku se dotika tudi domoljubja, kjer je zapisal: Za vsako državo, ki v svojih šolskih programih nima domoljubja, je to samomorilsko.

Ob Dejanu Valentinčiču v zborniku sodelujejo še: dr. Matej Avbelj, mag. Gašper Dovžan, dr. Jernej Letnar Černič, Miha Movrin, dr. Andrej Rahten, dr. Gorazd Justinek, dr. Aleš Maver, dr. Vojko Strahovnik, dr. Dejan Hozjan, dr. Žiga Andoljšek, dr. Jure Vidmar, mag. Andrej Naglič, mag. Katja Lautar, Boštjan Kolarič, Jernej Kurinčič, Jerneja Penca, Saša Peršolja, mag. Simon Umek in mag. Uroš Urbanija. (www.evropskaslovenija.si)

Zbornik Evropska Slovenija - prispevki za nov nacionalni program je odziv generacije 1972–1982, t. i. nevidne generacije mladih do 40 let (v nadaljevanju: generacija 30/40), na pomanjkanje javne razprave in tudi na zastoj slovenske republike oz. celo njen zdrs na raven izpred dvajsetih let, od koder se je le s težavo izvila. Poziv k Evropski Sloveniji je klic k dokončnemu zasidranju Slovenije v zahodnem mišljenjskem, vrednostnem in kulturnem okolju. Je opozorilo, da generacija posameznikov, ki je svoje najzgodnejše obdobje državljanstva živela v državi, kjer so se sistematično kršile človekove pravice (tako Temeljna ustavna listina RS), ne želi ohranjanja, še manj pa restavracije družbenega sistema, ki ga (poleg političnih, pravnih in ekonomskih primanjkljajev) označuje klima provincialne samozadostnosti, domačijske zaprtosti, duhovne ozkosti in svetohlinstva.

Zbornik si zastavlja eno samo, a ključno vprašanje: kakšno Slovenijo hočemo? Odgovor je seveda večplasten, toda avtorji se strinjajo v eni stvari: namesto balkanske Slovenije hočejo Evropsko Slovenijo! Generacija avtorjev 30/40, oprta na vrednote odprte družbe, v dvajsetih prispevkih osvetljuje vse temeljne razsežnosti slovenskega družbenega življenja. Zbornik tako predstavlja najpomembnejše vsebine slovenske družbene eksistence: zgodovino; filozofsko-etične predpostavke in okvire slovenske družbe; pravno, demokratično, socialno državo ter njene konstitutivne pravice: svobodo izražanja, svobodo izobraževanja, svobodo zbiranja in združevanja, s poudarkom na civilni družbi, ter svobodo vere in vesti; okolje, gospodarstvo ter končno zunanjepolitično in mednarodnopravno umeščenost Slovenije. Zbornik ni muha enodnevnica, temveč je zasnova dolgoročnega kritičnega javnega udejstvovanja njegovih avtorjev.

Avtorje zbornika zaznamuje precejšnja raznovrstnost izobraževalnih, poklicnih in življenjskih izkušenj. Zato so nosilci različnih svetovnih in političnih nazorov, kar pa zaradi vključevalnega pristopa tega zbornika v nasprotju s slovenskim javnim prostorom ni ovira za njihovo skupno udejstvovanje, temveč prednost in spodbuda. Kljub razlikam avtorje poleg generacijskega okvira druži troje: osebnostna skladnost, utemeljena v širokosrčnosti in pluralnosti, meritornost ter morda najpomembnejše: hrepenenje po drugačni Sloveniji, ki bo vsestransko odprta, svetovljanska, obrnjena na zahod in na tej osnovi utemeljena na vsebinskem liberalizmu, katerega predpostavka in cilj je enako človekovo dostojanstvo vsakega posameznika in iz njega izvirajoča pravica do samouresničenja.

Avtorji ta zbornik, sloneč na intelektualni tradiciji ustanovnih očetov slovenske države, ki jo idejno pooseblja 57. številka Nove revije kot simbol preteklih in vzor vseh prihodnjih programskih zahtev slovenskih neodvisnih intelektualcev, razumemo in pošiljamo v slovenski javni prostor kot prispevke za nov nacionalni program. S tem kot aktivni državljani, izvajajoč naše temeljno javno etično poslanstvo, izražamo svojo pripravljenost, željo, pričakovanje in ne nazadnje zahtevo, da se slovenska republika, ki obsega vse slovenske državljane in celoten slovenski kulturni prostor, oblikuje tudi v skladu z našimi normativnimi hotenji. Slovenija danes ni normalna država, ne zasluži si imena res publica in je še manj polis, za katero bi želeli, da bi v njej živele nove generacije. Nam pa gre samo za to: za boljše življenje naše generacije, predvsem pa prihodnjih generacij v normalni državi – v Evropski Sloveniji.