Ob izgubah je vedno upanje

| 22.10.2013, 20:20

V življenju je gotovo veliko več pridobitev kot izgub. Ker, če bi bilo drugače, sveta in nas v njem že zdavnaj ne bi bilo več. Od vsega na zemlji se človek najhitreje razvija. Biološko kot kulturno. Kadar nas doleti velika izguba, kot je smrt bližnjega ali nas doleti huda krivica, morda izgubimo dobro ime, si naložimo hudo krivdo, nas to lahko pogubi, če ne bi imeli upanja na nove pridobitve. Toda, da ne bomo izzveneli naivno, človek pridobitve lahko tudi zapravi.

Življenje se razvija zaradi odprtosti za darove

Prof. dr. Jože Ramovš: „Če sprejemamo nove danosti, če smo odprti za nove darove, prav tako za tiste majhne pozornosti, tudi izgube lažje prenašamo. V vsej zgodovini človeštva smo imeli velike modrosti o žalovanju, teze, kako od žalovati in kako sprejemati izgube, o tem so velika spoznanja. Toda v zgodovini so te velike modrosti, kako živeti, upoštevali spontano, v sklopu tradicije. Danes je pa takšen čas, da se moramo za vse odločiti in se vsega naučiti, vključno s sprejemanjem izgub, žalovanja in podobno.“

Smisel poglabljanja v vzroke težav

Prof. dr. Ramovš: „Ko je človek v pasti, v globeli določene težave, takrat je škoda energije za razmišljanja, zakaj se je to moralo zgoditi, kdo je za to kriv, rečemo, da v takšnih primerih ljudje modrujemo. Pa nismo modri, takrat delamo zelo nespametno. Težavo rešimo z iskanjem rešitev. Da ne gledamo nazaj, ampak naprej. To je malo odvisno od značaja, pa ne od značaja, ki je prirojen, ampak od načina vzgoje, od značaja, ki so nam ga privzgojili. Med ljudmi je danes veliko modrovanja, s svojo pametjo iščemo vzroke za težave. Kdo je kriv za krizo, je kriva ta vlada, morda pred prejšnja ali celo tista prej. Jalovo početje. Vsak človek ima svojo pamet, in vsak svoje vidi s svojega položaja. Stanje pa ostane takšno, kot je. V družbi in v družini so zelo zaželeni tisti ljudje, ki ob težavah takoj vidijo rešitev, ki znajo gledati naprej. Pogled jim takoj skoči v prihodnost in k rešitvam, kako ven iz težav. Predlagajo in rešijo. Sprožijo akcijo. Teh nam manjka v Sloveniji. Od Slomškovih in Prešernovih časov naprej nam to že manjka. Poglejmo Slomška, pisal je učbenike, kako plesati, da se ne prehladimo, pisal je o lepem vedenju, malo tudi o zemljepisu, pisal je kako skrbeti za vinograde, za sadovnjake in podobno. Imel je rešitve in šel je v akcijo. Bil je zelo praktičen človek. Vzroki, zaradi katerih je prišlo do težav, so pomembni, vendar ne zaradi reševanja trenutnih težav, pač pa zaradi preventive, v preprečevanje ponavljanja podobnih izgub in zmot.“

Bodimo široki

Prof. dr. Ramovš: „Ozko verovanje, kjer je samo strah in moralizem, tega in tega ne smeš, namesto Božje in človeške perspektive, povzroča odpad od vere. Velika množična sekularizacija, ki jo imamo predvsem v centralnem delu Evrope, je plod zagrizene proti verske drže, ki je rezultat ožine, ki vidi samo izgube in ne pridobitve. In kaj se je zgodilo? Eni so ozki v verovanju, drugi pa so vero pustili. Če se bomo v Sloveniji izvili iz delitve na naši in ne naši, bomo sami pri sebi našli tudi napake in ne bomo ogroženi, ko jih bomo ugotavljali in popravljali. Napak pri drugem ne moremo popravljati, jih lahko le pri sebi.“ V Evropi je bil z ene strani razvoj tako čudovit, koliko bolj zdravi smo danes in koliko več izobrazbe imamo, po drugi pa smo se ujeli v ateistične in pogansko totalitarne sisteme. Bitka za sebe proti drugim se je stopnjevala in višek te žalostne zgodbe zadnjih sto pet deset let je v tem, da nismo znali pokopati izgub. Nismo šli naprej. Vse večji je družbeni nadzor, suhoparen racionaliziran moralizem. Duhovnost je omadeževana. Na prelomu iz dvajsetega v enaindvajseto stoletje pa je vsem znano, da bo to stoletje za evropsko kulturo duhovno stoletje, ali pa ga ne bo. „Zakvačkalo“ se bo, pa ne nujno v vojni. Demografska in nato ekonomska kriza, preseljevanje narodov in hitro v nekaj rodovih izgine Evropa in evropska kultura. Prekrijejo jo drugi, ekonomsko, saj je danes trg svetoven. Kaj lahko naredimo? Prof. dr. Ramovš: „Treba je znova iti v duhovnost, v razsežnost sožitja in urejene družbe. Potrebujemo več mehkobe, več občutij. Saj na obzorju se svita in tega se veselim.“