Sestra smrt

| 16.10.2013, 09:14

Smrt in umiranje sta življenjski dejstvi, ki mu prav nihče ne more uiti. Tako pomenljiva je freska Mrtvaški ples v hrastoveljski cerkvi, kjer smrt za roko vodi ljudi vseh stanov … Zanimivo, da jo kljub temu odrivamo na rob družbenega dogajanja.

V dosedanjih oddajah Modrost v očeh je – čeprav je bila neka druga tema oddaje - beseda dostikrat nanesla na smrt. Zato sem želela tej temi posvetiti celotno oddajo.

Smrt in umiranje sta v naši družbi velik tabu in zanimivo, da smo eno ključnih življenjskih prehodov v tolikšni meri institucionalizirali, da samo približno 30% ljudi v Sloveniji umre doma. Paliativna oskrba, ki nudi celostno pomoč bolnikom z napredovalo neozdravljivo boleznijo in tudi njihovim bližnjim in je ena od vej medicine, pa še zdaleč ne dosega tolikšne pozornosti in navsezadnje ugleda kot kakšna druga veja.

Moja sogovornica v prvi oktobrski oddaji Modrost v očeh je bila s. Emanuela Žerdin, ki dela kot vodja zdravstvene nege v hiši Hospic v Ljubljani. Kljub temu, da je njeno delo izjemno zahtevno in da se dnevno srečuje z na smrt bolnimi ljudmi in njihovimi svojci, me je prijetno presenetila s svojo vedrino in neverjetno življenjsko radostjo.

V oddaji je drug za drugim nizala življenjske resnice, ki jih sprejmeš, ko spoznaš, kako krhko je pravzaprav človeško življenje in kako velika skrivnost sta življenje in smrt.

Med drugim je povedala, kako drugače gleda na življenje, odkar je smrti tako blizu, kako bolj zna ceniti vsak dan, vsak trenutek, ki nam je dan, koliko se lahko nauči od vseh, ki pridejo v hišo Hospic, od njihovih družin. “Ko sprejmemo, da je življenje minljivo, dobi življenje čisto novo razsežnost. Vsakdan je lepši. Zavedaš se, da je ta dan tu in da ga ne bo nikoli več.”

“Ob koncu življenja vidiš, da so najpomembnejši medsebojni odnosi, tisti tvoji, ki si jih imel rad, ki so s teboj šli v življenje, če si njih imel rad, če si njim nekaj lepega naredil, izkazal ljubezen, potem veš, da si nekaj izpolnil. /.../ Tisti, ki že prej uredijo svoje medsebojne odnose, doživljajo svoje zadnje dni kot darilo.”

S. Emanuela Žerdin tudi poudarja, kako pomembni so za miren odhod v večnost odpuščanje in sprava ter iskrena, globoka vera in pravi: “Pri umirajočih, ki imajo pravo, globoko vero, vidimo, kako je bistvo vere globoka notranja ljubezen do Boga in odnos do svojih bližnjih.”