Bolnik mora biti v središču slovenskega zdravstva

Slovenija | 10.10.2013, 11:40

Slovensko zdravstvo je na preizkušnji, denarja je iz leta v leto manj. Med razlogi, da smo brez jasnih strateških usmeritev in reformne zakonodaje, je to, da se nas niti še ni dotaknila zavest, da smo v resni ekonomski in politični krizi. Problem je tudi v slabi komunikaciji med bolniki, zdravniki in vodstvom državnega zdravstva, v populizmu, monopolih, korupciji. Gospodarska in politična kriza se sicer že odraža tudi na slovenskem bolniku, a naše zdravstvo je kljub temu v solidnem stanju. To so osrednje ugotovitve strokovnjakov s področja zdravstva, ki smo jih gostili v oddaji Pogovor o.

 

Pomanjkanje in preobremenjenost družinskih zdravnikov

Med strateškimi težavami slovenskega zdravstva je dr. Andrej Možina, predsednik Zdravniške zbornice Slovenije, omenil razkorak med razpoložljivim denarjem in kakovostjo slovenske medicine. Ta je po njegovih besedah v zadnjem desetletju naredila tako velik napredek, da če mu ne sledimo z organizacijskimi spremembami, potem na tem področju ne obvladujemo več težav. Drugi problem je pomanjkanje zdravnikov, predvsem družinskih. Dr. Danica Rotar Pavlič, specialistka družinske medicine, je pojasnila, da v povprečju pregleda do 70 bolnikov dnevno. »Če so vmes še izobraževanja, predavanja, me delo počaka in se število pacientov še poviša. Temu se prilagajamo tako, da začenjamo z delom včasih že pred 7. uro in podaljšamo do večera. Največkrat imajo pri tem pripombe tudi naši družinski člani. Obremenitve so sicer realne, a sama sem veliko pričakovala od obljubljenih učnih ambulant. V njih bi nas razbremenili mladi ali pa brezposelni zdravniki. A vse ostaja pri obljubah, sistem pa se še ni spremenil.« Rotar Pavličeva je povedala še, da je bila že pred 20 leti na sestanku, kjer so predstavniki ZZZS in ministrstva za zdravje razglabljali o priprave regijske mreže zdravnikov po državi, s pomočjo katere bi bilo razvidno, kdaj se bo kdo upokojil, kje potrebujejo več zdravnikov in podobno, a te mreže še kar ni. Po njenem gre za izogibanje pravim rešitvam. Druga težava pa je velik del zdravnikov, ki bi se moral upokojiti, medtem ko so mlajši na čakanju. »Tujina je te zadeve ustrezno rešila. 70-letni čil in sposoben nizozemski zdravnik ima še vedno svojo sobo, kjer je svetovalec. V večji meri pomaga prostovoljno, s čemer prispeva k družbi in ohranja tudi svoje zdravje.« Dr. Duša Hlade Zore, zastopnica pacientovih pravic, je k temu dodala, da se pacienti največkrat pritožujejo, da jim je kršena pravica proste izbire zdravnika in ustanove, kjer se zdravstvene storitve izvajajo. »To je znak pomanjkanja družinskih zdravnikov, ker imajo preveč pacientov, slednji pa ne more priti na vrsto iz kakršnihkoli razlogov. Recimo, da se je preselil, da se ne razume s trenutnim zdravnikom, ali pa da na novo išče zdravnika, ko preide od pediatra k osebnemu zdravniku. V zadnjem času je ta porast pritožb kar precej velik.«

Težava, ki se pojavlja, so tudi čakalne vrste. Ob tem je predsednik Zdravniške zbornice povedal: »Navodila s strani vodstev zavodov in strani zavarovalniške politike so, da lahko naredimo samo toliko in toliko. V bolnišnicah se ne sme operirati več, kot je dovoljeno, sicer jo pahnemo v izgubo. Predstavljajte si, kako se počutimo, ko pridemo v situacijo: če več delam, ustvarjam večjo izgubo.« Dr. Mojca Senčar, predsednica Združenja za boj proti raku dojke Europadonna, je ob tem priznala, da nekatere ustanove, kot je Onkološki inštitut, še niso zavrnili njene prošnje za hiter (vsaj v dveh tednih) sprejem pacientke s sumom na raka dojk, ki je od svojega zdravnika dobila napotnico z oznako 2 – hitro. Po njenem bi moralo biti tako povsod, posebej pri težkih bolnikih, katerim se lahko zdravje hitro poslabša.

Zdravniki – »dvoživke«, premajhen nadzor nad delom?

Nekateri zdravniki za višjo plačo delajo na dveh ali več mestih. »Bojimo se primerov, ko bi zaradi tega zamudili obravnavo težjih stanj. Zadevo je treba nadzorovati, da se ne množijo diagnostične preiskave in terapije samo zaradi potrošništva. Pacient tu ne nosi krivde, to področje morata urediti politika in samo zdravništvo,« je povedala dr. Rotar Pavlič. Na vprašanje, ali bi bila ena izmed rešitev ta, da bi obstajal večji nadzor nad delom posameznega zdravnika, je dr. Možina pojasnil, da nadzor sistema obstaja, a to ne pripomore bistveno k končnemu cilju, da bi bilo v sistemu manj anomalij. »Težavo moramo rešiti zdravniki in regulatorji slovenskega zdravstva ter na ravni dialoga tudi z združenji bolnikov, ki so tudi najbolj objektivni poznavalci našega zdravstva. Tega se vsekakor ne da rešiti z arbitranostjo. Boljši je spodbujevalni mehanizem. Tu je enostavna zgodba: bolnik naj bo v središču pozornosti, saj on nosi tudi zavarovalniški denar. Če bolnik ve, da je zaželen, se bo sitem začel sam od sebe čistiti od znotraj.« Možina je ob tem omenil zaviralce transparentnosti in konkurenčnost v zdravstvu, ki je gospodarska dejavnost, in po teh načelih se mora ravnati. Ob tem je omenil prost pretok blaga, storitev in tudi bolnikov, čemur se moramo prilagoditi tudi v Sloveniji." Zastopnica pacientovih pravic je ob tem zatrdila, da »sistem dvoživk« daje po eni strani medvedjo uslugo zdravstvu, obenem pa spodbuja nezadovoljstvo bolnikov. »K meni pride bolnik, ki pove, da je bil pri specialistu, kjer bo moral čakati štiri, pet mesecev, v drugi sapi pa mi povedo, če pridem samoplačniško, bom na vrsti v roku 10 dni. Sledi komentar: vse življenje plačujem prispevke za zdravstveno zavarovanje, zdaj pa takole! Ljudje, ki ne bodo imeli denarja, ne bodo imeli dostopa do samoplačniških pregledov. Zdravje pa je naša ustavna pravica, naj ne bo samo na papirju,« je dodala dr. Hlade Zore.

Oskrba bolnika v zaostrenih gospodarskih razmerah

Zastopnica pacientovih pravic je povedala, da se varčevanje v zdravstvu konkretno pozna na bolniku. Omenila je banalen primer varčevanja s sanitetnim materialom. Po njenih besedah si čedalje več ljudi ne plačuje prispevka za zdravstveno zavarovanje, mnogi pa tudi ne zmorejo plačevati zdravil, ki so jih sicer v preteklosti redno jemali in so jim tudi pomagala, a so bila uvrščena na listo plačljivih zdravil. Ob tem je opozorila, da lahko pretirano varčevanje »povzroči škodo in strokovno nevarnost« ter da se je treba zavedati, da »pacient ni številka, ampak človek«, kar je treba upoštevati tudi v dobi varčevanja.

Senčarjeva pa je opozorila, da bi morali ljudi bolj osveščati o tem, kako naj ohranjajo svoje zdravje. »Vsak človek bi najprej moral poskrbeti, da svoje zdravje ohranja, država bi pa morala vse narediti za to. V primeru, da človek zboli, da mora država poskrbeti, da bo čim prej in čim boljše zdravljen.«