V tem letu je v večnost odšel tudi véliki izseljenski duhovnik Janez Zdešar

| 02.11.2013, 08:23 Matjaž Merljak

V teh dneh, ko se spominjamo naših bližnjih, ki so pred nami odšli v večnost, se rojaki v Evropi v molitvi spominjajo dolgoletnega izseljenskega duhovnika dr. Janeza Zdešarja, ki je umrl 19. septembra letos.

Janez Zdešar je bil večkratni predsednik Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi je bil odgovoren tudi za slovensko pastoracijo po Evropi. Leta 1993 se je upokojil.

Janez Zdešar je oral ledino slovenske izseljenske pastorale v Evropi. Skrbno je pripravljal zemljo in vanjo sejal najboljše seme slovenskega maternega jezika, ko je oznanjal veselo novico, evangelij, ko je ljudi vodil v skrivnostno povezavo z odrešenikom Jezusom Kristusom, jih krepčal ne samo z besedo, ampak tudi s kruhom večnega življenja in drugimi zakramenti. Tako je v vsakdanjem življenju upodabljal Jezusa, Dobrega pastirja. Tako je zapisal slovenski izseljenski duhovnik na Švedskem Zvone Podvinski.

Pri pogrebni sveti maši v cerkvi vseh svetih na ljubljanskih Žalah pa je msgr. Janez Pucelj dejal:

Jutri bom svoboden in prost ali tu na zemlji ali v nebesih – je bila trdna odločitev dan pred usodnim pobegom iz teharskega taborišča. Tak sklep je napravil Janez Zdešar skupaj s svojimi zaupnimi prijatelji v stiski ‚tistih težkih dni‘.

Vse njegovo nadaljnje življenje do današnjega dneva mu je bilo podarjeno za pričevanje in on se je ves predal delu za prihod božjega kraljestva. Tu gre za zmago, ki premaga svet. Krščanska vera je preprosto v tem, da to resnico priznamo in jo živimo. To je v vsej svoji človeški nebogljenosti pa tudi v vsej moči svoje vere delal in uresničeval naš sobrat duhovnik Janez Zdešar.

Janez Zdešar se je rodil 19. maja 1926 v Ljubljani. Po osnovni šoli v Marijanišču (1933–1938) je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, a jo je moral zaradi vojne opustiti v šestem letniku. Jeseni leta 1943 je vstopil med domobrance (Rupnikov udarni bataljon), po vojni pa doživel vrnitev s Koroškega in teharsko taborišče, iz katerega je 21. junija 1945 pobegnil (izmed enajstih domobrancev, ki so izvedli izpad, je bilo sedem med pobegom ubitih, rešili so se le štirje). Po nekajmesečnem skrivanju v Ljubljani je oktobra 1945 s pomočjo prijateljev uspel pobegniti v Avstrijo, kjer je v taborišču Lienz leta 1946 z maturo končal begunsko klasično gimnazijo. Jeseni je odšel v Briksen, kjer je bilo ljubljansko bogoslovje, od tam pa novembra v Rim, kjer je postal gojenec zavoda Germanik in študent na univerzi Gregoriana. V duhovnika je bil posvečen 10. oktobra 1952, študij v Rimu pa je sklenil tri leta pozneje z doktoratom. O mrtvem govorimo le dobro, pravi stara modrost. In vendar ji krščanski realizem postavlja pred oči omahljivost človeka in s tem še bolj poudari pri velikih osebnostih tisto prizadevnost, ki se je stopnjevala z leti njihove človeške rasti in dela za druge.

Pri pokojnem duhovniku Janezu se osredotočimo na njegovega dela v slovenskih skupnostih zunaj domovine, predvsem v Nemčiji in sorazmerno z njegovim poslanstvom v vsej Evropi. V letih 1956–1958 je bil kaplan v Wolfsbergu na Koroškem, leta 1958 pa je na željo škofa dr. Gregorija Rožmana zaoral pastoralno poslanstvo v Porurju in postopoma ustanavljal slovenske župnije po vsej Nemčiji. Prva je nastala v Oberhausnu, kjer je bilo leta 1957 že več ko 3000 Slovencev. Slovenska pastoralna središča, poimenovana katoliške misije, so nastajala v večjih mestih, kjer so se naseljevali naši rojaki: Berlin, Hamburg, Bremen, Essen, Frankfurt, Mannheim, Stuttgart, Pfullingen, Ulm, Augsburg, Ingolstadt in München.

Kjer je ustanovil župnijo, jo je prepustil duhovnikom, ki jih je najprej iskal med tistimi, ki so bili posvečeni v Argentini in po Evropi, od leta 1969 naprej pa so že prihajali tudi iz Slovenije.

Od 1979 pa samo še iz Slovenije. Tako je nastajala skupnost slovenskih izseljenskih duhovnikov, ki se je polagoma oblikovala in utrdila tudi organizacijsko in deluje še danes. V preko šestdesetih letih svojega obstoja in delovanja se je organizirala v trdno in ustvarjalno ustanovo med slovenskimi rojaki po Nemčiji in tudi v drugih državah po Evropi. Sad tega delovanja je tudi revija Naša luč, ki izhaja več kot 60 let in obvešča ter vzgaja v krščanskem duhu slovenske rojake po svetu.

Janezove zasluge ni mogoče zajeti v kratkem poslovilnem nagovoru ob pogrebu. To je zadeva osveščenosti nas, ki ostajamo na poti vere do tega dneva, ki ga je naš sobrat Janez že dosegel. V nič pa se dobra dela ne spremenijo niti po mnogih desetletjih, stoletjih in tudi tisočletjih. Za nas je pomembno, da izrazimo, kar spoznamo o ljudeh, vrednih spomina ne le med znanci in prijatelji, ampak tudi v krščanskem občestvu in v celotni skupnosti našega naroda.

Ob pogrebu bi se pokojnega sobrata spomnil le v dveh podobah iz osebnih srečanj z njim. Pokojni duhovnik Janez se je velikokrat z začudenjem spominjal, da ga je škof Gregorij Rožman prosil, naj gre v Porurje. Da je škof kot predstojnik prosil duhovnika, je bilo Janezu znamenje izjemne ponižnosti, ki ga je navdihovalo v vsem njegovem delu. In tako navdušeno je tudi opravljal svojo nalogo.

Drugo je spoznanje ob srečanjih z njim. Zavedel sem se najbrž prepočasi in pozno, da sem vedno od obiskov pri njem odhajal z občutkom, da sem bil deležen bogatih darov. Vedno je bilo nekaj vznemirljivega, novega s področja teologije, Svetega pisma, življenja Cerkve in oznanjevanja v pokoncilskem času. Odhajal sem vsakokrat bogatejši za nekaj spoznanj in idej, ki jih je bilo treba predelati za osebno duhovno življenje in za pastoralne naloge. Bil je strasten razpravljavec v stalnem iskanju globine ali višine duha.

Skupnost izseljenskih duhovnikov in vernikov se zahvaljuje Bogu za požrtvovalnega izseljenskega dušnega pastirja Janeza Zdešarja in stoji ob strani sorodnikom s krščanskim upanjem, v katerega je pokojni sobrat trdno zaupal in veroval. Naša nova evangelizacija ima temelj tudi v tem, da se zavemo velikih ljudi med nami in nadaljujemo njihovo delo ter vztrajno zajemamo iz vrelca žive vode, kjer so se krepili.

Hvaležno se priklanjam sobratu, ki je dosegel cilj. Janez, zdaj si prost in svoboden. Bogu hvala.

Vir: Naša luč, november 2013