Iz smrti v življenje

| 01.11.2013, 07:11 Matjaž Merljak

Uvodnik v novembrsko Našo luč, glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja, je pripravil msgr. Janez Pucelj, koordinator dušnega pastirstva Slovencev po svetu in predstavnik pri Nemški škofovski konferenci. V njem razmišlja ob prazniku vseh svetih.

Vse živo se giblje v smeri umiranja in konca. In ljudje nismo izvzeti iz tega procesa. Bi se pa radi izognili pogubnemu cilju in se izvili iz objema usode, ki pokonča življenje. Rešitve se je zahotelo ljudem vseh dob. O tem priča vsa zgodovina človeštva, vse najdbe davno preminulih kultur pričajo o iskanju izhoda in objema smrtne teme in izničenja. Začetek novembra nam vedno znova postavlja pred oči, da smo dejansko že deležni velikega upanja. Prejeli smo razumno veselo oznanilo, prejeli smo ga v dar. Naša zgodovina ga pozna dve tisočletji in preobrat smeri življenjskega cilja ima ime: Kristus Jezus.

Kako blagodejno je pogledati na pokopališče v tem času. To je res podoba božje njive. Na grobovih, kamor so bila položena umrla telesa naših sorodnikov, prijateljev in znancev, raste, cvete bujno življenje rož in plameni sveč naznanjajo luč. Urejeni grobovi oznanjajo živo vero in spoznanje, da je tu stičišče, ki obrača naravno potovanje življenja v smrt v nasprotno smer. Tu je kraj novega pogleda v smeri iz smrti v življenje.

Najbolj se ta resnica zasveti v trenutkih in dnevih, ko smo izgubili svojega najbližjega človeka, očeta ali mamo, brata, sestro, moža ali ženo, prijatelja, sodelavca, soseda ... Takrat srce zajame bolečina žalosti, njena teža ohromi telo. Pred oči nam stopi vsa krutost smrti, odhoda, kamor ne moremo vstopiti ta trenutek. In vsak zase vemo: ta moj čas še pride, čas mojega tu-bivanja zagotovo mine, kakor je minil čas človeku, ki leži v grobu.

Ob smrti izseljenskega duhovnika Janeza Zdešarja smo njegovi sobratje v izseljenski pastorali spet doživeli ta šok odhoda in dneve po pogrebu kot praznične dneve vseh svetih. Molitve spremljajo pokojnika in vse druge že preminule duhovniške sobrate, ki so se nekoč pred leti trudili skupaj z nami na polju oznanjevanja veselega upanja med Slovenci po svetu. Z našimi molitvami se družijo prošnje in zahvale vernikov, ki so spoštovali svoje duhovnike in cenijo njih delo, ki jim je odpiralo pogled v smeri življenja.

Bogu hvala za vero, ki nam je bila podarjena iz veselega oznanila, da lahko na grobu s hvaležnostjo in polni zaupanja vzkliknemo: Pridi, Gospod Jezus!