Pri Mladiki izšla Rebula in Žerjalova
Matjaž Merljak
Pri tržaški založbi Mladika sta izšli knjigi Alojz Rebula: Pred poslednjim dnevom in Irena Žerjal: Abstraktne in sumljive poezije.
Verzi Irene Žerjal so vnesli v zamejsko literaturo nove načine pisanja, saj je pesnica izdelala samosvoj pesniški diskurz. Nova pesničina zbirka z letnico 2013, ki jo sestavlja pet sklopov, izpoveduje čustva in pripoveduje o prijateljih, spominja se obiskanih mest, tržaških in tujih ustvarjalcev (Černigoja, Bambiča, Bartola, Plečnika, Shakespeara). Pesnica se počuti doma tako v Trstu kot v Ljubljani, v Pragi in New Yorku, v njenih verzih pa se sliši tudi odmev burje, duh po hijacintah in kraški pokrajini. Polno likov naseljuje njene verze in jim daje življenje, ki je trpko, ponuja razočaranja in otožnosti, a slika le sodobni svet, ki se mu postavljajo nasproti asociativni spomini na preteklost. Pesniški glas Irene Žerjal ostaja kot vedno edinstven, saj »ni hotela pihati v isti rog / z vsakdanjimi predsodki, / saj je imela druge poti / ... Bi nikdar ne mogla biti v čredi / čenčati vsevprek na ukaz / čvekati o vremenu, botrah in stricih / kar tako / za prazen nič.«
Irena Žerjal (1940) je po maturi na klasični gimnaziji v Trstu doštudirala slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Pesniti je začela v nižji srednji šoli in je objavljala najprej v Literarnih vajah, potem v raznih revijah: Zalivu, Mostu, Mladju, Prostoru in času, Sodobnosti, v tržaški Mladiki in drugih.
Izdala je več pesniških zbirk, prva Goreče oljke je izšla leta 1969, sledili so ji Topli gozdovi, Klišarna utopičnih idej, Gladež, Alabaster in Let morske lastovice. Sočasno je objavljala moderno oblikovane črtice, novele, eseje in romane (Tragedjica na grobljah, Magnetofonski trak, Kreda in hijacinte).
Knjiga ima 88 strani in stane 14,00 evrov.
»Kakšen Rebula je to,« si bo rekel bralec del tega primorskega pisca, če bo naletel na tole knjigo: »V njej ni Krasa s Trstom, ni antike, ni srednjega veka ne razsvetljenstva, ni slovenstva, ni revolucije …«
Res, vse navedeno je v tej nadnarodni knjigi zaznati samo v daljnih refleksih. Tokrat je pisec šel preko navedenih tem, ko da se je naveličal zgodovinskosti, pretekle in sedanje. Privoščil si je in obenem tvegal razsežnost, ki jo v glavnem obvladuje znanstvena fantastika: prihodnost. Vendar je vanjo stopil v celotnosti svojega dojemanja sveta.
Rebulova Zemlja v tem romanu neizpremenljivo ostaja, kar je in je zmeraj bila in bo, čeprav jo je neki dvoumni, pol božanski genij, Altisim, poenotil z ukinitvijo držav in narodov. Tudi na tem »novem« planetu s parlamentarno demokracijo, a tudi s tajno policijo, se nemir človeka in družbe ne konča. Gospodarske krize in stavke trajajo naprej. Poleg tega ljudi prevzema apokaliptična tesnoba, slutnja bližnjega konca sveta. Knjiga je dejansko izraz upora proti sodobnemu nihilizmu, je pritrditev smislu človeka in zgodovine.
Alojz Rebula (1924) Pisatelj, esejist, prevajalec. Diplomiral je iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani in doktoriral s tezo o Danteju v slovenskih prevodih na univerzi La Sapienza v Rimu. Do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu.
Njegov literarni opus šteje zbirke novel (Vinograd rimske cesarice, Snegovi Edena), romane (V Sibilinem vetru, Jutri čez Jordan, Kačja roža, Jutranjice za Slovenijo), dnevnikae (Gorje zelenemu drevesu, Previsna leta, Ko proti jutru gre) in eseja (Na slovenskem poldnevniku).
Za svoj literarni opus je prevel več nagrad (literarno nagrado Vstajenje, Prešernovo nagrado, mednarodno nagrado Acerbi za italijanski prevod romana V Sibilinem vetru, leta 2005 nagrado kresnik za roman Nokturno za Primorsko, za italijanski prevod tega dela je leta 2012 prejel italijansko literarno nagrado Rigoni Stern).
Knjiga ima 168 strani in stane 16,00 evrov.
