Sonce izza oblakov
Spomin vseh vernih rajnih
Slovenija Marjana Debevec
Po prazniku Vseh svetih se danes spominjamo vernih rajnih. Začetek spomina vernih duš v vicah izvira iz leta 998, ko je benediktinski opat sv. Odilo ukazal samostanom, naj l. novembra popoldne po cerkvah zvoni mrtvim v spomin, menihi pa naj molijo večernice; drugi dan naj za mrtve opravijo jutranjice in hvalnice ter zanje mašujejo in delijo miloščino. Omenjena navada se je hitro razširila.
Ob prazniku vseh vernih rajnih se spominjamo vseh tistih svetih, ki za svojo svetost še trpe v vicah. Verni rajni, ki so umrli v božji milosti, so božji prijatelji in morejo za nas prositi. O tem, kako lahko z njimi ostanemo povezani, pa več teologinja dr. Mojca Bertoncel.
„Ko se naši bližnji od nas poslovijo, njihova ljubezen do nas ne umre, še vedno nas spremljajo in trenutki sreče z njimi nikakor niso izgubljeni za vso večnost. Naši rajni in svetniki so v nebesih naši priprošnjiki. Lahko se jim priporočamo in jih prosimo za njihovo pomoč in varstvo. Z njimi smo lahko povezani v molitvi, pri sveti maši, pa tudi ko jih posnemamo v opravljanju dobrih del.
S tem, ko duše v vicah prosimo za pomoč, jim na nek način omogočimo, da naredijo dobro delo in se s tem bližajo popolnosti, ki jo želijo doseči.“
Drugi vatikanski cerkveni zbor pravi takole: „Dokler ne pride Gospod v svoji slavi, potujejo nekateri izmed njegovih učencev na zemlji, drugi, ki so odšli iz tega življenja, se očiščujejo in spet drugi uživajo slavo, ko jasno gledajo samega troedinega Boga, kakršen je. Vendar pa smo, čeprav na različni stopnji in na različen način, vsi združeni v isti ljubezni do Boga in do bližnjega.“
Zato se kristjani lahko vernim dušam priporočamo za njihovo pomoč v raznih stiskah. Za nas bodo tem bolj prosile, čim bolj jim bomo z molitvijo in dobrimi deli pomagali.
Katekizem Katoliške Cerkve pravi, da je tistim, »ki umrjejo v božji milosti in božjem prijateljstvu, a so nepopolno očiščeni«, njihovo večno zveličanje zagotovljeno, 'vendar pa po smrti trpijo očiščevanje, da bi dosegli svetost, ki je potrebna za vstop v nebeško veselje'. Mojca Bertoncel: „O vicah pogosto govorimo kot o stanju trpljenja, v katerem človek zadoščuje za grehe preden se v raju pridruži izvoljenim. Lahko bi rekli, da so vice trenutek resnice. V življenju si deloma tudi o samih sebi ustvarjamo določene utvare: ne vemo natančno, kako nas doživljajo drugi. Ali in kdaj smo jih kakorkoli prizadeli. Ne poznamo vseh svojih grehov in pomanjkljivosti. Zato ne znamo vstopiti v povsem prosojen odnos s svojimi bližnjimi in tudi ne z Bogom.
V vicah pa človek dobi polno spoznanje o tem, kakšen je pred Bogom. Marija Simma pravi, da človek, ko pride pred Boga, tega vidi v tako čudoviti in sijajni lepoti in čistosti, da ga vse nebeške sile ne bi spravile pred Boga, dokler ima na sebi še najmanjši madež. Šele ko je popoln, si upa stopiti pred večno luč in Božjo popolnost, da bi ga gledal iz obličja v obličje.“
Sveta Katarina Genovska, mistikinja vic, daje jasno vedeti, da „ta ogenj hkrati prinaša veselje in bolečino, kakor vse, kar očiščuje“ in dodaja: „Ne verjamem, da lahko najdemo zadovoljstvo, ki se lahko meri z zadovoljstvom duš v vicah, razen zadovoljstva blaženih v nebesih. Zadovoljstvo raste z vsakim dnem, ko Bog prešinja dušo, in to tem bolj, čim bolj izginjajo ovire, ki so mu zoperstavljene“. Tako bi lahko rekli, da v vicah „veselje in bolečina tesno spremljata drug drugega.“
