Narodna skupnost namesto manjšine

| 05.09.2013, 11:16 Matjaž Merljak

Dr. Drago Štoka, predsednik Sveta slovenskih organizacij SSO, predlaga, da izraz manjšina zamenjamo z izrazom narodna skupnost.

Dr. Štoka je o tem razmišljal na 13. vseslovenskem srečanju, ki je 4. julija 2013 potekalo v Državnem zboru RS v Ljubljani z naslovom Odslikave slovensta. Razmišljanje dr. Štoke Pripadnost slovenski skupnosti spodbuja srečevanje nositeljev znanja, kulture, veščin in vrednot objavljamo v celoti. Besedilo je iz magnetograma Državnega zbora RS.

 

---

V pravnem svetu in njegovem ustaljenem sistemu se je uveljavil za pripadnike kakšni narodni skupnosti izraz manjšina. In je tako meja med večino - jezikom in državo in manjšino (jezikovno) zelo jasno definirana. Manjšina je tako nekaj kar je manj od drugih in je po tem juridičnem pa tudi političnem statusu že zaradi tega nekaj manj važnega, manj obločujočega od drugih, skoraj nekaj manj vrednega. Zato mislim, da bi bilo prav, da se od definicije manjšina preide na tisto, ki nas enostavno označi za pripadnike neke narodne skupnosti. Narodna skupnost namreč ni samo nekaj jezikovno značilnega ali zgodovinsko dokazanega ampak je tudi enota, ki ima za seboj neko matično državo, s katero jo povezujejo zgodovina, kultura in seveda jezik sam. Če je torej izraz manjšina nekaj skoraj negativnega bi bilo morda prav, da se v juridično političnem izrazoslovju uporablja bolj izraz narodna skupnost kot pa manjšina.

V Evropi je nič koliko narodnih skupnosti, na primer v sami Italiji so kar tri, francoska v dolini Aoste, nemška na Južnem Tirolskem in slovenska v deželi Furlaniji - Julijski krajini. Tukaj gre za narodne skupnosti, ki so poleg vsega še zaščitene, v oklepaju, po 2. Svetovni vojni z raznimi mednarodnimi pogodbami, sporazumi ali pisnimi akti, ki obravnavajo bolj ali manj natančno problematiko. Isto velja za italijansko narodno skupnost v Sloveniji oziroma od predvčerajšnjem naprej na Hrvaškem, isto velja za Avstrijo, za slovensko narodno skupnost na Koroškem.

2. Svetovna vojna je v temu oziru prinesla veliko novosti in ni zgolj slučaj, da je na primer slovenska narodna skupnost v Italiji deležna kar nekaj takšnih mednarodnih aktov kar pomeni, da je vojna v temu oziru dala v ospredje manjšine ali narodne skupnosti, ki so bile v vojni sami ne samo v veliki nevarnosti ampak so tudi bile dejansko pod takšnim udarom, da so celo tvegale izumrtje ali nasilno smrt. Tukaj mislim predvsem na fašizem v Italiji, ki je dvajsetletnem tiranskem vlaganju imel za cilj izbris slovenske narodne skupnosti v njenih mejah. Pomislimo samo na ukinitev vseh slovenskih šol, poitalijančevanje priimkov čez noč, ukinitev kulturnih, športnih, gospodarskih slovenskih društev ali ustanov pa nam bo pri tem slika zelo jasna. Tudi v cerkev je režim posegel saj so morali župniki ukinjati pod prisilo pridigo, petje in molitve v slovenskem jeziku.

Zato so na mednarodnih pogajanjih dale države takoj po vojni tematiko narodnih skupnosti za razne države kot manjšine v ospredje in so skoraj vse evropske države, ki so bile vpletene v svetovni spopad bile prisiljene dati v svoje nove Ustave zaščito narodnih ali jezikovnih skupnosti v njenih mejah. Italija je to storila s členom 6. svoje ustave kjer so jezikovne skupnosti posebej imenovane in torej posredno zaščitene. Poleg tega so tukaj mednarodne pogodbe v Londonu leta 1954 in v Ozimu leta 1975. Poleg narodnih skupnosti pa so seveda še druge slične zgodovinske danosti a imajo problematiko nekoliko drugače postavljeno. Tukaj gre, v Italiji jih je kar nekaj, za jezikovne skupnosti posebne dialektalne otoke, etične skupnosti, ki so lahko veliko bogastvo za državo a ki so nekaj pravno in politično drugega od narodnih skupnosti o katerih sem govoril v začetku svojega razmišljanja.

Če preidem od Italije na celotno Evropo lahko trdi, da je v zahodni Evropi, ki je pred padcem komunizma bila vključena v zahodni svet je okli petdeset milijonov pripadnikov raznih narodnih skupnost, tako v oklepaju trdijo strokovnjaki kot so kot so Guy Heroud, A. Pizzorusso, L. Paladin , in tako dalje, s katerimi se današnja Evropa noče mnogo ukvarjati a na katere morajo evropski vrhovi misliti, če hočejo vse te pripadnike manjšin imeti za prijateljsko razpoložene do nove evropske ureditve, ki je stalno, kot vidimo, v nekem spreminjanju.

In pri tem procesu igramo subjekti, ki pripadamo raznim narodnim skupnostim v Evropi, lahko svojo zgodovinsko vlogo, če se bomo znali s svojo problematiko postaviti v ospredje delovanja in zanimanje do narodnih sušnostih samih, ki so posejane po vsej Evropi seveda danes tudi v nekdanji vzhodni Evropi.

S tem v zvezi je nujno spodbujati vsako srečevanje najprej med narodnimi skupnostnimi samimi in si tako medsebojno predajati znanja, kulture, medsebojne izkušnje, veščine in vrednote, ki so vsem potrebne, celo nujne. In ustvarjati moramo takšno novo podobo Evrope, ki ne bo samo unija držav ampak tudi pozitivna, zaželena zveza narodov in narodnih skupnosti, ki živijo v njenih mejah. Evropa mora potem, ko bo rešila ekonomsko stanje v svojih mejah, v oklepaju gospodarska kriza je še vedno huda in ji zaenkrat žal še ni videti konca, bo morala svoje korak usmeriti tudi v rešitev odprtih vprašanj, ki jih imajo posamične države do narodnih skupnosti, ki živijo v njenih mejah.

V temu smislu vidim prihodnost nove Evrope kot nekaj izredno pozitivnega za vse Evropejce povsem sprejemljivega saj so jezikovne vrednote nekaj tako bistvenega za evropski razvoj in obstoj da se Evropa res ne bo smela v ničemer obnašati kot nekakšna mačeha do svojih otrok. Jezik, zgodovina, tradicija, to so vrednote brez katerih Evropa v bodoče ne bo mogla saj so te jamstvo za njeno polnokrvno življenje in seveda vsestranski in tudi ekonomski razvoj. Hvala lepa.