Garajmo, oznanjajmo, prižigajmo upanje in zaupanje
V bistvu mi je všeč, da ne moremo izbirati časa, v katerem živimo, to nam je pač dano. In v bistvu mi je všeč tudi to, da živim v tem prostoru in tega res ne bi menjala. Ne časa ne prostora, ker se tu čutim, kljub vsemu, varna.
Ko smo pred časi s sodelavci kolesarili med zamejci v Italiji, sem občutila, kako težko je živeti ob meji, ker je ta lahko tudi premična. Vsaj slovenska je velikokrat bila. Kako je slovenski človek ostal čez noč odrezan od svojega sveta, domovine, od soseda, prijatelja, družine, družbe, od bistva … Ostal je na drugi strani meje, med tujimi ljudmi. Več takšnih krajev smo obiskali in povsod so povedali, da ko se je to zgodilo, so najprej zgradili cerkev in šolo, saj sta bili temeljni za življenje. In ohranili so trdno vero, čut za to, kaj je znanje temeljno. Tega se zavedajo mnogi pridni rojaki, ki so ostali zunaj meja, čeprav so te zdaj padle, a v glavah še ne. Njihove vrednote so prave, brez bližnjic - trdna vera, spoštovanje domačega jezika, ohranitev kulture, trdo in pošteno delo. S kakšnim ponosom si nadenejo nošo, zapojejo slovensko pesem …
V Sloveniji je slika precej drugačna. Medtem ko je postavljen temeljni kamen za džamijo v Ljubljani, se problemi znotraj naše Cerkev kopičijo. Muslimani so ponosni in komaj čakajo svoj posvečen prostor, naše cerkvice, ki so jih predniki s hvaležnostjo gradili na vseh gričkih, ostajajo še v dolinah prazne. Odgovora zakaj tako, ni, ali pa jih je več, a potrebujemo rešitev. Mogoče jo nakazuje papež Frančišek, ki upam, da dobi čim več posnemovalcev.
Žal mi je, ker smo ljudje v tem času in prostoru tako zelo izgubljeni in iščemo povsod, celo kupujemo, pozitivno energijo, ki je res manjka, le tam, kjer nas čaka, ji ne odpremo vrat. Mogoče poznate tisto risbico, ko Jezus trka na vrata, ki na njegovi strani nimajo kljuke. Na moji in tvoji strani je. Bova odprla?
Užitek in veselje je bilo v soboto spremljati mlade, ki so mu na stežaj odprli vrata. Govorim o Stični, ki mi vedno znova, čeprav jo spremljam le preko radia, prinese toliko upanja, veselja, prihodnosti – če hočete. In ko smo na našem zidu Face booka objavili novico z naslovom: Vera ni samo molitev, je tudi veselje, je bil eden od komentarjev, ali ni molitev tudi veselje. Seveda je, ampak nujno in prav je, da mladi Boga slavijo, tako kot čutijo. Če jim je lažje z duhovno ritmično glasbo, krasno. Tudi meni je zelo všeč in vem, da bi mariskateri mladi k taki maši bolj pogosto ali pa z bolj veselim srcem stopili. Kajti svet se spreminja – včasih so ljudje večglasno peli doma in v cervki, danes večinoma le še po cerkvah. Pred kratkim mi je neka gospa, ki v cerkev stopi zelo redko, rekla – ta glasba in te novodobne pesmi ne sodijo v cerkev. Seveda, na vsake kvatre ali še bolj redko, bi rada slišala svoj železni repertuar: Marija skoz' življenje, K tebi želim moj Bog, Hvali svet Odrešenika. Razumem in lepo. A ne želim, da cerkve postanejo muzeji - tisti, ki smo tam vsaj enkrat na teden, želimo nekaj več. Imamo pravico? Upam, da. Zato si želim, da bi povsod znali prisluhniti mladim, ki bodo prinesli spremembe, ki bodo spremenili svet in verjamem, da na bolje. V soboto so bili mladi v Stični, mi pa prav zaradi njih mladi in polni upanja.
Da upanja ne bi bilo nikoli konec, nas spodbuja tudi večno aktualni svetnik bl. Anton Martin Slomšek, ki goduje danes. „Kdor hoče prav srečno živeti, mora modro glavo pa žlahtno srce imeti.“ V tej misli je skrit ključ do tega, po čemer vsi hrepenimo – sreči in dobrih odnosih doma, v službi, v soseski, nenazadnje v državi.
Ko sem se v času Evropskega košarkarskega prvenstva peljala v službo, sem srečala avto, ki je imel na stranskem steklu nalepljeno slovensko zastavo. Ob pogledu nanj sem se od srca nasmehnila in si rekla, vsaj športniki nas vedno znova znajo povezati - ni ločitev na ta rdeče, ta črne, ta bele, verne, neverne … Šport ima res veliko moč - takrat smo Slovenci enotni in športnikom hvala za to. Predvsem se od njih lahko veliko naučimo. Za uspehe so potrebne žrtve, garanja, odpovedi in trdo delo in nič tarnanja - tako kot na vseh ostalih področjih. Zato začnimo, garajmo, oznanjajmo in prižigajmo upanje in zaupanje - ker živimo v dobrem času in lepem prostoru.
