Nov začetek, nova priložnost

| 03.09.2013, 17:26

Pa se je začelo. Novo šolsko in veroučno leto. Človek ne more verjeti kako hitro teče čas. Posebej, če doživljaš kaj lepega, prijaznega in prijetnega. V upanju, da je dopustniški čas prinesel kaj takega, gledam v šolske razrede, ki so znova polni, med učence, ki bodo prejemali in učitelje, ki bodo dajali. Znanje, ljubezen, nova spoznanja.

Po končanih počitnicah je včeraj v šolske klopi sedlo 163.914 osnovnošolcev in 77.283 dijakov. Prvič je šolski prag prestopilo 20.368 prvošolcev, na katere na poti v šolo v teh dneh še posebej pazijo policisti, redarji in prostovoljci. Skoraj 250 tisoč otrok je torej začelo novo leto, novo bitko z različnimi ovirami, ki jih čakajo do sklepa ravno načete poti. Skoraj 250 tisoč...

Si predstavljate kako velika številka je to? Si predstavljate koliko dobrega lahko vsak izmed otrok v tej množici ponese v svet? Si predstavljate kako pomembno nalogo imajo učitelji, ki so ob starših odgovorni za tisto, kar bo teh skoraj 250 tisoč mladih nosilo s seboj? Želim jim, da bi bilo delo uspešno, opaženo in prav ovrednoteno. Tako s strani staršev, kot s strani tistih, ki so v različnih službah odgovorni zanje.

Ko iščemo rešitve za domovino, ki čaka na to, da njen voz potegnemo nazaj na cesto, razmišljamo o znanju in naporih tistih, ki so pri vozu že dolgo zraven. Le kako ga bodo rešili oni, ki so ga zapeljali v jarek? Verjetno je rešitev, prihodnost pa zagotovo, v rokah omenjenih mladih moči. Od tistih, ki jih bodo vzgajali, je odvisno kako bodo vzgojeni, koliko želje po dobrem bo v njih. Osebno in širše.

Ne bom pozabil, ko sem na potovanju opazoval ameriško mladino med prepevanjem državne himne: bilo jih je nekaj sto, na koncertu, ki je na začetku poskrbel za dvig zastave. Vstali so v popolni tišini, sneli svoje čepice, se obrnili proti zastavi in mnogi prislonili dlan na srčno stran. In kako je pri nas, ko zadoni Zdravljica? No, kdaj pa se pravzaprav sploh oglasi? Se spomnite divje debate in neokusnih komentarjev, ko so pred leti predlagali, da bi pred osnovnimi šolami plapolale slovenske zastave? Ves čas, ne le ob praznikih. Še danes menim, da gre za idejo, ki sploh ne potrebuje javne razprave. Moralo bi biti samoumevno. Pa domovinska vzgoja kot predmet pri pouku ... Tudi!

Tako pa nam je vedno bolj vseeno kaj se dogaja z našo domovino. Zavladalo je malodušje, ki se kaže v mahanju z roko, v komentarjih: »Saj so vsi isti!« ... Imel sem priložnost doživeti ljubezen do domovine s strani Slovencev, ki so odraščali, študirali, si ustvarili družine in živijo na oni strani velike luže. Mnigi ne prostovoljno! Ko bi premogli le droben del njihovega čuta, ljubezni in skrbi do domovine, bi se naši ljubi Sloveniji lepše pisalo. Prepričan sem v to.

Navdušil me je njihov ponos, nagovorila njihova srčna pripadnost slovenski zemlji, slovenski pesmi, kulturi, zgodovini. Nam, ki nam je lepota Slovenije dana kot nekaj samoumevnega, državnost in samostojnost pa se mnogim zdita le breme in, v globalnem svetu, nepomemben dodatek, nam, pa se ne zdi vredno poskrbeti za to, da bo naša dežela še naprej spoštovana.

Z novim šolskim in veroučnim letom imamo novo priložnost za to, da se poudarijo tudi državljanske vrednote. Ja, vrednote! Različnih vrst. Saj slišimo, da so v krizi, in prav je, da jih na novo odkrijemo, jim damo veljavo in jih prenesemo na skoraj 250 tisoč mladih. Številka, ki lahko vzbuja upanje je to.

Potem nam bo morda uspelo, da bomo ob himni spoštljivo vstali, se ozrli na zastavo in začutili ponos. Pa ne le ob športnih zmagah. Tudi sicer, iz dneva v dan. Verjamem, da bi s pravo vzgojo lahko postali boljša družba, manj obremenjena, bolj odprta, prijazna. Upam, da bomo kdaj spet prijazno gledali v sočloveka, na ulici pozdravili neznanca, na cesti sami pristopili do nekoga, ki potrebuje pomoč in ponosno govorili o lepotah dežele in iskreno prijaznih ljudeh.

Vse to sem namreč doživel med tistimi, ki so ob himni vstali, poiskali zastavo in peli. Ne vem, če je vse omenjeno povezano med seboj, morda soodvisno, vem pa, da mi je bilo lepo pri srcu. In želim si, da bi podobno toplino lahko doživljal tudi doma, kjer se trenutno zdi, da ni pravega žara v očeh, da ni upanja ali volje za spremembe. Zato: naj bo blagoslovljeno delo v šolah, žegna poln trud katehetov ... Je kar malo čudno slišati, mar, ne? No, na Ognjišču še gre, v ostalih medijih pa bi lektorji verjetno črtali in nadomestili besedo blagoslov ... Pa vendar: brez njega bi bil trud vseh verjetno zaman in 250 tisoč bi ostala le hladna vsota številk v razredih. Pa ne gre za cifre, za otroke, za ljudi gre! Zato: blagoslovljeno šolsko in veroučno leto želim. Vsem!