Ekumensko romanje po Srbiji
| 30.08.2013, 08:24 Matjaž Merljak
Župljani župnije Doberdob smo letos poromali v Srbijo z namenom, da bi spoznali del te dežele in se srečali s pravoslavjem.
Prva postojanka je bil Beograd. Tu nas je spremljal dež, zato smo si sotočje Donave in Save z Kalemegdana ogledali bolj bežno. Več časa smo posvetili Dedinju, palači kraljevske dinastije Karadjordevićev. Leta 1945 je ta posest prešla v last tedanji državi in tako postala ena izmed mnogih Titovih rezidenc. Šele leta 2001 je bil kompleks vrnjen kraljevi družini, ostal pa je v lasti države. Tu živi vnuk kralja Aleksandra – kronski princ, ali prestolonaslednik Aleksander II. z družino. Bogato opremljeni prostori z lepo opremo, so pustili na nas izredni spomin. Ob dvoru je mala cerkvica, ki pa je po vojni služila za ropotarnico. Ob obisku etiopskega cesarja Hailé Selassia so jo na hitro uredili. Pred meseci so v njej čakali na pokop člani kraljeve družine s kraljem Aleksandrem I., ki so bili pokopani na različnih krajih in so jih tako skupaj pokopali v družinski grobnici na Oplencu.
Obiskali smo še Hišo cvetja, od daleč smo videli, kje živi Titova žena Jovanka, in se zapeljali na Vračarsko ploščad, kjer gradijo cerkev sv. Save, ki sodi med največje pravoslavne cerkve na svetu. Na Avali smo se poklonili v Meštrovićevemu mavzoleju v čast neznanemu vojaku, povzpeli na televizijski stolp, ki je obnovljen, saj so ga Natova letala porušila in odpotovali v zahodno Srbijo do Bajine Bašte.
Pred leti so tu zajezili Drino in tako je nastalo jezero Perućac. Nastanili smo se v hotelu, se zapeljali z brodom po Drini, ki je tudi mejna reka z Republiko Srbsko, del Bosne in Hercegovine. Duhovno obogateni smo zapustili srednjeveški samostan Rača ter se napotili planino Tara.
Narodni park Tara se razprostira na višini od 1100 do 1400 metrov nad morjem. Med drevesi, ki tu rastejo, je znana OMORIKA (Picea omorika). To je iglavec, ki ima iglice na spodnji strani srebrne barve. Odkrili so jo leta 1932, in jo je opisal šele leta 1875 znani srbski botanik dr. Josip Pančić. Po večletnem iskanju so Pančića pripeljali v kraj, kjer raste omorika, ki smo si jo tudi mi natančno ogledali, ko jo je ta končno našel, je pred rastlino pokleknil, jo poljubil in se Bogu zahvalil.
Šarganska osmica je ostanek oskotirne proge, ki je povezovala Beograd z Dubrovnikom (Gruž). Vlak veselo žvižga skozi predore in na razdalji 15.440 m premaga višinsko razliko 300 metrov.
Emir Kusturica, srbski režiser znan po filmu Življenje je čudež, je pri snemanju filmov, na hribu Mačevnik postavil leseno naselje Drvengrad, ki ima kar je potrebno za malo mestece. Ogledali smo si tudi kratki film Monah – menih.
Na poti proti domu smo se še v bližini Bijeline v Republiki Srbski ustavili v muzejskem naselju Stanišići. Prikazana je prava planinska vas iz lesa, in nam odkriva življenje in kulturo tega karaj s konca 19. in začetka 20. Stoletja. Poleg kamnite srednjeveške arhitekture z lepo pravoslavno cerkvijo so na drugem koncu naselja zgradili še prestižen hotel, z igrišči in bazeni za goste, ki tu počitnikujejo.
V naši župniji imamo že nad dvajset let redno letno večdnevno župnijsko romanje. Zahvala gre našemu g. župniku Ambrožu, ki vestno poskrbi za to. Letos smo imeli prijaznega vodiča Klemena, ki je tudi naš stari znanec. V organizaciji potovalne agencije Quo vadis se vedno lepo počutimo, za kar se jim tudi iz srca zahvaljujemo.
